Cees Noteboom me je spomnil na besede izraelskega pisatelja Amosa Oza, ki je večkrat dejal, da med jutranjimi sprehodi po puščavi sliši kamenje, kako se smeji ljudem, ki govorijo o večnosti. In spomnil me je na moj strah pred večnostjo.
Sam si namreč težko predstavljam kaj grozljivejšega od večnosti. Ko razmišljam o onstranstvu, se mi zdi brezkončnost časa veliko bolj srhljiva ideja od ideje niča in ne čudi me, da vsi zapisi iz taborišč, zaporov in drugih prizorišč dolgotrajnega človekovega trpljenja, ki sem jih bral, govorijo o tem, da je čas, ki ni razdrobljen na mesece in dneve, na jutra in večere, na drobne vsakodnevne rituale, za človeka nevzdržen. Večnost sem si zato že od nekdaj zamišljal tako, da te kot Voyager odvržejo nekje med osončjema, v štirideset tisoč let veliko temno praznino.
In prav takšno podobo večnosti je na moje nemajhno presenečenje v letih pred smrtjo upodobil eden mojih najljubših slikarjev, na začetku poletja preminuli Vladimir Makuc. Presenečenje, pravim, ker je bil Makuc zame slikar življenja. Njegova platna in grafike so v mojih očeh dihale, drhtele, žvrgolele in prhutale s krili, bile so gibljive, že skoraj animirane podobe in če si le za hip umaknil pogled z ene njegovih slik, se ti je, ko si se obrnil nazaj, zdelo, da se je vse na njej premaknilo, da je podoba drugačna, kot je bila še maloprej, da je ptica na njej vzletela, da je tla razpihala burja in da se je nebo nad njimi razvedrilo. Makučeve umetnine so bile zame skoraj neločljiv del narave, narave, ki ga je vse življenje navdihovala in v katero je, vsaj tako se mi je zdelo, ostal zaljubljen vse do zadnjih dni.
Še v pozni starosti, pri svojih skoraj devetdesetih letih, ko je njegov korak postal svinčeno težak in je v svoj atelje na začetku Šmartinske lahko le še kolesaril, se mi je zdel, ko se je počasi premikal med svojimi slikami in jih dvigoval s tresočimi rokami, še vedno očaran od življenja in vsega, kar je življenje. Tudi starost in bolezen. Tako zelo pravzaprav, da niti pomislil nisem na to, da bi lahko bile podobe sonc iz njegovega poznega ustvarjalnega obdobja, ki sem jih pred leti prvič videl na razstavi v Cankarjevem domu, podobe onstranstva. Tega kljub njegovi starosti preprosto nisem želel razbrati iz njih. Njegova žareča sonca so bila le znamenje rahlo privzdignjenega umetnikovega pogleda, pogleda, ki se je odlepil od tal in se zazrl proti nebu, znamenje, ki si ga nisem želel pojasniti.
A ko sem pred dnevi na koncu njegove retrospektivne in žal posthumne razstave na Ljubljanskem gradu obstal pred zadnjima razstavljenima slikama, je bilo izogibanje pojasnilom nemogoče. Na njiju je namreč Vladimir Makuc upodobil sebe, prvič, leta 2013, še na kolesu, in drugič, leto pozneje, z opornima palicama. Naslikal se je, v nasprotju z običajnimi avtoportreti, kot neznatnega in betežnega starčka, potepajočega se po širnem vesolju, nekje med zemljo in soncem.
Morda se mi zato, ker sem si sliki ogledoval še vedno pod vtisom njegove smrti, zdi, da ne pomnim bolj presunljivih podob človekovega odhajanja, boleče iskrenega sprijaznjenja s človekovo majhnostjo, ki se s smrtjo dokončno izniči.
In spet sem se, kot že tolikokrat, spomnil stavka francoskega pisatelja Andreja Malrauxa »Ni smrti, sem samo jaz, ki umiram«; in spet sem občudujoče ter, priznam, z rahlim zavidanjem zrl v to zmožnost velikih slikarjev, da z eno sliko povedo več, kot zmoremo pisatelji z neštetimi besedami; in spet sem se utrdil v prepričanju, da je še vedno, tudi v tem sodobnem, s tehnološkim razvojem nepovratno spremenjenem svetu, mogoče upodobiti najgloblja človekova občutenja na najbolj tradicionalen način, z ročno narisano podobo; in spet sem se spomnil, da zmore umetnost odkrivati lepoto celo v največji grozi, v naših najglobljih strahovih, da je morda največja umetnost ta, ki je tega sposobna, ki z barvami slika naše črnine.
Slikarja Vladimirja Makuca si najbrž ne bomo zapomnili po njegovem poznem, sončnem obdobju, ali kakorkoli ga bodo umetnostni zgodovinarji že poimenovali, pa tudi ne po zadnjih avtoportretih, ki bodo zanimivi kvečjemu tistim, ki se bodo intenzivneje ukvarjali z razumevanjem avtorja in njegovega izjemnega opusa. V širši družbeni zavesti bo Makuc prej ostal slikar, po čigar platnih so letele ptice. A zame bo, prepričan sem, za vselej starec na kolesu. Tisti, ki se pelje v svoj atelje na Šmartinski, in tisti, ki kot Voyager kolesari po brezmejnem vesolju.
Pri čemer je bilo temu velikemu umetniku v nasprotju z Nasinimi nadobudnimi strokovnjaki jasno, da tam zunaj ne prideš nikamor, ne glede na hitrost, s katero potuješ.
