Kdor je namreč pričakoval, da bo milijonska množica Britancev pred referendumom o izstopu iz Evropske unije podrobno proučila prednosti in slabosti te kompleksne, težko doumljive tvorbe, se podučila o kratkoročnih in dolgoročnih posledicah izstopa iz nje, nato pa na podlagi spoznanj iz predelanega gradiva odgovorila na vprašanje To leave, or not to leave?, ta je pač idiot, pardon, David Cameron.
Že če bi britanski premier v odhajanju vedel kaj malega o nogometu, bi mu bilo jasno, da selektor ne sme poslušati želja navijačev in ključnih odločitev prepustiti glasu ljudstva. To je namreč najbolj gotova pot v pogubo. Navijači so tu zato, da navijajo in ljubijo, selektorji pa, da puščajo nepripravljene, ostarele in klinično nenadarjene ljubljence navijačev doma. Ali pa vsaj na klopi. Ker navijači verjamejo, da je vezist Wayne Rooney reinkarnacija Andree Pirla, Harry Kane novi Cristiano Ronaldo, Raheem Sterling pa nadarjen nogometaš.
Zato imajo resne reprezentance za želje navijačev gluhe selektorje, resne države pa predsednike vlad, ki odločitve o prihodnosti države ne prepuščajo navijačem Nigla Faragea in Borisa Johnsona, ki verjamejo, da je za begunsko krizo odgovorno Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu. Resne države si pač ne želijo po pomoti izstopiti iz Evropske unije in se zato ne igrajo demokracije, če to ni nujno potrebno.
Demokracija je namreč delovala le, dokler še ni bila povsem demokratična. Recimo, dokler še ni bilo interneta in so lahko odgovorni uredniki poskrbeli za to, da ni mogel prav vsak narcisoiden norec v mikrofon zatuliti, da so Mehičani kriminalci, muslimani posiljevalci, homoseksualci pa pedofili. Pa še v tistih časih se je rado izkazalo, da so volilci na svobodnih in demokratičnih volitvah pogosto glasovali v nasprotju s svojimi interesi in iz iracionalnih razlogov podprli politiko, ki njim samim ni bila niti najmanj naklonjena. Da so se torej obnašali kot nogometni navijači, ki kljub temu, da je obramba razglašena, vezna vrsta pa ne more sestaviti treh zaporednih podaj, zahtevajo vstop še tretjega napadalca.
S pojavom interneta in družbenih omrežij pa je demokracija postala raj za populiste vseh vrst. Veliki zmagovalec brexita, Nigel Farage, je, podobno kot republikanski kandidat za predsednika ZDA, naravni pridelek časa, ki ga živimo, časa, v katerem je politika postala le še en resničnostni šov, ki ob večerih zabava od življenja utrujene gledalce. In v tem šovu jim je Farage obljubljal apokaliptični holivudski spektakel, David Cameron pa evropski koprodukcijski film s podnapisi.
A vse to je le začetek. Trumpov, faragov in primcev bo iz volitev v volitve, iz referenduma v referendum vse več. Oni so namreč na pravi strani zgodovine, v idealnem položaju za doseganje zadetkov. Sodobna demokratična družba ljubi njihov populizem, medtem ko bi vsakogar, ki bi poskušal prepovedati ali vsaj omejiti tovrstno prostodušno širjenje sovraštva, laži in rasizma, družba zavrgla kot nasprotnika svobode, kot partibrejkerja, ki bi rad ljudem vsilil na smrt dolgočasno, škodljivo in v osnovi nedemokratično politično korektnost.
V tej igri pa ne David Cameron ne Roy Hodgson nista mogla izvleči ugodnejšega izida. Človeku, ki ne govori tega, kar ljudje želijo slišati, v današnji demokraciji nihče več ne verjame in če bi angleški selektor angleškim navijačem pred prvenstvom povedal, da mlada, neizkušena in povprečno nadarjena angleška zasedba v Franciji nikakor ne more biti favorit in da bi se morala zato disciplinirano braniti in presenečati nasprotnike s hitrimi protinapadi, bi ga namesto v Francijo verjetno poslali na zdravljenje v kakšen švicarski sanatorij.
In tudi David Cameron ni mogel Britancem priznati, da je njihovo kraljestvo premajhno, da bi v družbi Kitajske, Rusije, Amerike, Brazilije in Indije spet igralo vlogo samostojne velesile, kakor jim ni mogel razložiti, da – četudi združena Evropa večino časa deluje tako brezidejno in nepovezano kot angleška nogometna reprezentanca in so odločitve Bruslja tako konfuzne in nelogične kot taktične poteze Roya Hodgsona – je to še vedno najboljša Evropa v zgodovini in da v njej Britancem v resnici sploh ni tako slabo, kot se jim morda zdi. In zato bi David Cameron moral požreti svojo maloumno predvolilno obljubo in reči, oprostite mi, dragi moji rojaki, ampak ne zaupam vam, da boste znali pravilno odgovoriti na zastavljeno vam vprašanje.
Potem bi ga seveda ljubitelji demokracije, ki se raje svobodno in demokratično odločijo za konec sveta, kot da bi se koncu sveta nedemokratično izognili, za jajca obesili sredi Piccadilly Circus, a včasih je vseeno bolje častno izpasti v predtekmovanju kot biti ponižan v izločilnih bojih.
