Štiri leta pozneje jočem za to državo, podobno kot jugonostalgiki jočejo za Jugoslavijo in kot domoljubi jočejo za tisto drugo, nikdar uresničeno republiko Slovenijo. To iz previdnosti priznavam že zdaj, ker se zavedam, da bo tudi evronostalgija kmalu obveljala za nespodobno. Številni veliki Evropejci bodo namreč, prepričan sem, kmalu odkrili nove tisočletne sanje in o Evropski uniji čez čas začeli govoriti kot o ječi narodov ali o multikulturni diktaturi, v kateri ni bilo ne svobode, ne pravičnosti, ne kulture, o državi torej, od katere se je bilo pomembno zgolj odcepiti.

Zato bi rad, še preden se nad nas zgrnejo neki novi osamosvojitelji, prevrtijo zgodovino kot kilometre rabljenega mercedesa in nastopi novo štetje, črno na belem zapisal, da žalujem za časi, ko sem čutil močan in iskren odpor do te iste Evropske unije in njenih nepreštevnih institucij, za časi, ko sem z evroskeptičnim užitkom pljuval črke po bruseljskem birokratskem labirintu in po tamkajšnji parademokraciji, po vseh trojkah in žalopojkah združene Evrope.

Na svoj način že zdaj pogrešam Jean-Clauda Junckerja in njegovo luksemburško navihanost ter verjamem, da se bo nekoč v meni prebudila celo simpatija do Joseja Manuela Barrosa in Bolkensteinove direktive. Kdo ve, morda si bom takrat na steno pisarne, če jo bom imel, obesil v zlato uokvirjeno osmo stran Lizbonske pogodbe, po ulici pa hodil v modri majici z likom Martina Schulza.

Čudna so pač pota nostalgije in zato ne gre izključiti niti možnosti, da bom jutrišnje vladajoče strukture ob vsaki priložnosti provociral z modro zastavo z rumenimi zvezdicami ali z Beethovnovo Deveto simfonijo, s katero bom vsako prvo soboto v mesecu skušal preglasiti opoldansko sireno.

In če me bodo takrat še spraševali za mnenje, o čemer sicer dvomim, in mi bo kak nadobuden novinar zastavil vprašanje, kaj menim o pojavu evronostalgije v postevropskih družbah, mu bom z veseljem pojasnil, da je večina njemu znanih evronostalgikov to postala šele po tistem, ko je izglasovala izstop iz Evropske unije, in da gre zato meni, ki sem bil javno izpričan evronostalgik že davnega leta 2016, od njihove neoevronostalgije na bruhanje.

Pričakujem, da me bodo potem nekdanji člani bruseljske administracije zmerjali z Evronajzarjem in Evroslovencem, a v odgovor jih bom spomnil na njihovo intimno zadovoljstvo ob visokem srečanju z nižjim uradnikom na Oddelku za administrativne zadeve Sekretariata za načrtovanje raziskav učinkovitosti administrativnih ukrepov Evropske komisije v južni Romuniji leta 2007. In če me bodo mogoče leta 2053 ali 2054 poskušali javno diskreditirati z mojo ljubeznijo do Evropske unije, me pošiljali na romanje v Strasbourg in s tem sami sebi nekaj dokazovali, bom priložil še fotografije, ki bodo v velikih antievropejcih razkrivale nekdanje oboževalce Wolfganga Schäubleja in Maria Draghija.

Naj se zato nad mojo evronostalgijo zgražajo zdaj; naj me zdaj zmerjajo, ker rad gledam Evrovizijo, si požvižgavam Tota Cotugna in obožujem evropske koprodukcijske filme; naj jih zdaj zmoti, da še vedno verjamem v smiselnost gesla »Vsi drugačni, vsi enakopravni«; naj me zdaj, ta trenutek, pozovejo, naj sprejmem zgodovino, v kateri bodo Nigel Farage, Boris Johnson in njima podobni rušitelji Evrope oklicani za junake; naj zdaj zaženejo vik in krik, ker menim, da bi morala Evropa takšne egoistične barabe namesto sirskih beguncev utapljati v Mediteranu, in ker pri zdravi pameti obljubljam, da bom nekoč protestno uriniral po njihovih spomenikih.

Jaz sem pač evronostalgik in evronostalgik nameravam ostati. Zato me jutri ne kličite in ne moledujte za sodelovanje v kampanji za referendum o osamosvojitvi Slovenije od Evropske unije in me, prosim, ne prepričujte, da je Ljubljana boljša od Bruslja, predvsem pa mi ne prodajajte pravljic o pomenu narodove suverenosti in o tem, da je svet, razdeljen na svobodne nacionalne države, najboljši od vseh znanih svetov.

Prav tako pa naj nihče od mene ne pričakuje, da bom pred tem istim referendumom Evropsko unijo navdušeno prodajal neodločenim bebcem, ki bodo kolebali med ostati ali zapustiti. Država, ko si jo enkrat prisiljen opevati, tega opevanja praviloma ni več vredna.

Meni se je za svojo, združeno Evropo, bom takrat zabrusil vsem mladim in naivnim evrofilom, zdelo smiselno boriti le, dokler jo je bilo treba smešiti in se ji na vsakem koraku upirati. Ko pa je bilo treba ljudem pojasnjevati smiselnost Evrope brez meja, smiselnost Evrope miru in blagostanja, smiselnost multikulturne, svobodne in demokratične Evrope, to zame ni več imelo prav nobenega smisla.

Evropejcem, ki ne vedo, ali bi še bili Evropejci in ali bi še naprej živeli v Evropi, preprosto nimam in ne bom imel ničesar povedati. Zato na tem mestu polagam orožje in postajam neozdravljiv evronostalgik, ki objokuje svojo neponovljivo združeno, nadnacionalno domovino.