A medtem ko je tajnik Islamske skupnosti čakal, da zazvoni telefon in da na oni strani zasliši glas znanega esteajevca, je nemška policija svetovno javnost obvestila, da osemnajstletnega münchenskega napadalca Alija Davida Sonbolyja ni navdušila Islamska država, marveč Anders Behring Breivik.
»Uf, jebenti,« je prekinil že skoraj vzpostavljeno telefonsko zvezo s tajnikom Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji novinar esteaja in se zazrl v ekran svojega računalnika. »Islamska skupnost v Sloveniji ostro obso…« je prebiral za sabo in se zbegan spraševal, kaj zdaj. Kdo naj zdaj obsodi nasilje? Čigav je ta Breivik?
Bil je še mlad in neizkušen, zgodba pa velika. Poleg tega se je mudilo, vsi so čakali na njegovo besedilo, na informacije s ključnim pomenom za oblikovanje slovenske medijske realnosti in splošnega vzdušja. Zato je nemudoma zavrtel številko dr. Ivana Štuheca, užaljenega moralnega teologa dr. Ivana Štuheca.
»Ali ne veste, da je bil morilec iz Irana? Da je bil migrant? Manj naš bi že težko bil! To, da ga je navdihnil Breivik, nič ne pomeni, poleg tega je to še nepreverjena informacija, najbrž gre za natolcevanje, morda celo namerno zavajanje. Kdo ve, ali se ni Iranec zlagal, da bi s prstom pokazal na svoje resnične sovražnike.«
Dr. Ivan Štuhec je za hip zastal: »Predvsem pa ta vaš Breivik ni kristjan. Breivik je le bolnik.«
Ali bolnik ne more biti kristjan, je hotel vprašati novinar esteaja dr. Štuheca, pa tudi to, ali niso potemtakem vsi množični morilci, tudi tisti islamske veroizpovedi, le bolniki, a besen moralni teolog je že prekinil zvezo.
»Da jih ni sram,« je rohnel na drugem koncu mesta, zdaj že tako iz sebe, da se je kar tresel. »Kako predrzni so postali, komunajzarji! Hočejo nam podtakniti zločin islamskega terorista! Ali nas bodo jutri obtožili za povojne poboje?! Bodo trdili, da je bil Tito kristjan, in se spraševali, ali bo cerkev obsodila njegove zločine? Da jih ni sram! Pokličite mi Šurlo! Imam idejo za naslednjo naslovnico!«
Na esteaju pa je ubogi novinar brisal že drugi naslov svojega besedila, ki se je glasil »Rimskokatoliška cerkev ostro obsoja nasilje v Nemčiji«.
Kdo bi lahko v Sloveniji obsodil dejanje nekega nemškega bolnika? Zdravniška zbornica? Psihiatrična bolnišnica v Polju? Slovenska podružnica Zdravnikov brez meja? Dr. Gorazd Mrevlje? Roman Vodeb?
A nato ga je spreletelo, da mu je dr. Štuhec omenil, da je bil napadalec Iranec, še več, da je bil migrant. Oddahnil si je. Njegov problem je bil rešen. Poklical bo na Mirovni inštitut, poklical bo v Rog, poklical bo Kombinatke, Andreja Rozmana Rozo, Milana Kučana ali kakšnega drugega ljubitelja migrantov. Nekdo od njih bo zagotovo obsodil napad, ki meče slabo luč na vse migrante v Evropi, si je mislil novinar, a se ni mogel bolj motiti.
Namesto izjave o obsodbi nasilja iranskega migranta, ki je zlorabil gostoljubje svoje nove domovine, je bil namreč deležen ne ravno kratkega monologa, polnega njemu večinoma nerazumljivih tujk in citatov, ki so se sestavljali v prezapletene misli, da bi lahko tako mlad in neizkušen razumel, kaj mu glas na oni strani telefonske zveze želi povedati, in v nekem trenutku je prekinil zvezo, saj ni želel slišati nadaljevanja stavka, ki se je začel s »Kolektivizacija individualnih praks …«.
Poleg tega pa je opazil tudi novico, da naj bi Iranec in migrant Ali David Sonboly med napadom tulil: »Jaz sem Nemec!« in »Prekleti tujci!«
Zato je poiskal številko domoljuba Branka Grimsa, ki pa ga je v svojem slogu podučil o tem, da njemu, kot večini drugih slovenskih novinarjev, ni prav nič jasno in zato ne razume, da nekdo ne more biti domoljub zgolj zato, ker pobije nekaj tujcev, temveč mora biti tudi čistokrven staroselec, kar pa Ali David Sonboly nikakor ni. Mag. Grims je nadaljeval s poučnim predavanjem iz zamolčane polpretekle evropske zgodovine in zaključil, da je edini način za ustavitev procesa islamizacije ta, da iz Evrope nemudoma izženemo vse Irance, tudi takšne, ki sovražijo druge Irance.
»Nobene potrebe ni, da se ti ljudje pobijajo po naših nakupovalnih središčih,« je zaključil mag. Grims, novinar pa obupan obsedel za mizo. Napisal je že »Napada v Münchnu v Sloveniji ne želi obsoditi nihče«, a se mu je, preden je besedilo s takšnim naslovom poslal vsem slovenskim medijem in sprožil novo medijsko afero, le uspelo umiriti in vse skupaj še enkrat premisliti. Kmalu je tako napisal nov naslov: »Po napadu v Münchnu vsi ostali brez besed«.
