Podobnih prizorov sem se v življenju sicer že nagledal. Ljubiteljskih pridigarjev po svetu nikoli ni manjkalo, a čeravno je simpatično, da želi nekdo svojo ljubezen deliti z menoj, so se mi iz nekega razloga ti ljudje vedno znova zazdeli povsem izgubljeni. Običajno sem si, medtem ko so me oni pozivali, naj se jim pridružim na njihovi poti, jaz namreč živo predstavljal, kako sredi noči skupaj tavamo po ozkih zavitih uličicah medine v Fesu, sledeč vonju usnja, zato sem njihove pozive vljudno odklonil. In oni so v sebi zavili z očmi, na hitro zmolili za mojo zablodelo dušo in odšli naprej. Nič pretresljivega torej.
A ko je moški v olivno zeleni jakni na londonskem vlaku povzdignil svoj glas in omenil boga, so ljudje obnemeli. Govoril je sicer angleško brez izrazitega naglasa, a ker bi bil po videzu sodeč lahko tudi Alžirec ali Sirec, so se potniki kmalu začeli živčno spogledovati, drug pri drugem iščoč tolažbe ali, še bolje, domačina, ki bo zamahnil z roko in jim rekel, brez skrbi, to je Felix iz Caldwela, ki je bil čuden že kot otrok, neškodljiv tič.
A v Londonu je dandanes težko srečati domačina, ki bi po imenu poznal lokalne posebneže, in zato je bilo ljudem težko ravnodušno spremljati predstavo. Tudi sam sem si prišepetaval, da človek v olivno zeleni jakni ne govori arabsko, temveč angleško, da sploh ne omenja Alaha, da pod njegovo ob telo prižeto jakno ne more biti dovolj prostora za razstrelivo, da je verjetnost, da bi opoldanski, napol prazen overground vlak, ki vozi po londonskih predmestjih, postal najnovejša teroristična tarča Isisa, še nekajkrat manjša od pred sezono izmerjene verjetnosti, da Leicester postane angleški prvak …
Potem pa v nekem trenutku pomisliš, da je še najlažje izstopiti na naslednji postaji in počakati na vlak brez temnopoltega moškega, ki govori o bogu.
Ko izstopaš, se sam sebi seveda zdiš bedak, ki je podlegel predsodkom, a hkrati ugotoviš, da je bilo enakih misli še lepo število drugih potnikov in da si pravzaprav del množične paranoje, da si podlegel predsodkom, ki jih tako vztrajno zavračaš.
Ker ko stojiš na postaji in čakaš naslednji vlak, se pač nujno vprašaš, ali bi stopil z vlaka, če bi nekdo na njem začel kričati nate, te preklinjati in ti groziti, da te bo ubil. In priznaš si, da ne bi. Kričanje je, to dobro veš, znak nemoči, pa še nekaj je v tebi, nek otročji ponos, ki ti ne pusti umakniti se verbalnim nasilnežem, jim pokazati strah. Iz inata bi ostal na vlaku, si priznaš, le zato, da primitivec ne bi zmagal v svoji primitivni igri. Dobro to veš, večkrat si že bil v podobnem položaju in nikoli nisi izstopil.
In potem se vprašaš še to, ali bi ostal na vlaku tudi v primeru, če bi o božji ljubezni pridigal plavolasec v volnenem puloverju, in spet si, bebec, moraš priznati, da bi ostal, da bi se mu morda celo nasmehnil, češ, vse je kul, stari, štekam, lajf saks, s tabo sem, človek, in on bi v sebi zavil z očmi, še en idiot, ki mu je vse jasno, in bi že bil v drugem vagonu.
In naposled si moraš zastaviti vprašanje, zakaj te je strah temnopoltega moškega, ki na vlaku govori o bogu, vprašanje, ki vztraja, tudi ko ga poskušaš odgnati z odgovorom, da te ni strah zase, da nisi sam na tem vlaku. Zakaj te je strah temnopoltega moškega, ki na vlaku govori o bogu, vztrajno ponavlja nekaj v tebi, in ti nenadoma ne veš, kaj bi odgovoril. Ker nisi eden tistih, ki v vsakem Arabcu vidijo potencialnega džihadista; ker ti preziraš islamofobijo in preziraš načrtno širjenje strahu pred milijoni navidezno drugačnih; ker če te je česa strah, te je strah prav te sovražnosti do muslimanov.
Zakaj te je torej strah temnopoltega moškega, ki na vlaku govori o bogu?
Ker je strah močnejši od mene, močnejši od mojih prepričanj in načel, se naposled vdam; ker se počutim ogroženega, čeprav vem, da nisem; ker je strah v zraku, ker ga zlahka prepoznam v očeh mimoidočih in ker je nalezljiv; ker živim strah, čeprav se mu vsakodnevno upiram in se na vse mogoče načine borim proti njemu; ker me je strah, morda ne zase, a me je strah; ker se včasih resda počutim neustrašnega, a vem, da nikoli nisem.
Ko vse priznaš, obmolkneš in osramočeno povesiš pogled. A ko vstopiš na vlak, na katerem nihče ne govori o bogu, se počutiš bolje. Izgubil si, se zavedaš, morda je vse izgubljeno, pomisliš, a še si tu. Lep dan se je naredil zunaj in lepo se bo sprehoditi po Kew Gardens pa ob Temzi do Richmonda, razmišljaš. Tam boš spil pivo in pojedel fish&chips. Strahu ne čutiš več in za trenutek se ti zazdi, da je vse v najlepšem redu.
