Povod ni mogel biti tudi vzrok, bodo potrpežljivo pojasnjevale jutrišnje učiteljice svojim učencem, saj so bili trije ljubitelji visokih sejnin za luškega delavca vedno le trije ljubitelji visokih sejnin, naj jim je bilo ime Alenka ali Jürgen in najsi so bili iz Kopra, Ljubljane ali Hamburga. Zaradi menjav treh bogatunov s tremi drugimi bogatuni, spoštovani učenci, Primorci še glasu v oštariji ne bi povzdignili, kaj šele da bi se spontano uprli predsedniku vlade, ustavili tovorniški promet in povzročili milijonsko škodo slovenskemu gospodarstvu.
Potem bodo učenci izvedeli, da so imeli tiste čase Britanci, in še marsikdo, nerešljive težave z Brusljem, Katalonci z Madridom, Škoti pa z Londonom in da so, če pogledamo še bolj nazaj v zgodovino, podobno nerešljive težave Slovenci nekoč imeli z Beogradom, še pred tem pa z Dunajem, da ni torej nič nenavadnega, če so imeli leta 2016 Primorci, in še marsikdo, nerešljive težave z Ljubljano.
Potem pa bodo učiteljice spremenile ton glasu in skoraj zašepetale, da tega sicer ni v učbenikih in da jih tega ne bodo spraševale, a da nikomur ne bo škodovalo, če bo vedel, da je bila Ljubljana, ki je nekoč na Primorsko odposlala Igorja Bavčarja, da je bila Ljubljana, ki je Primorcem izvolila Borisa Popoviča, da je bila Ljubljana, ki je Primorcem vrnila Gašparja Gašparja Mišiča, in da je bila Ljubljana, ki je na Primorsko preselila Jana Plestenjaka.
Da, spoštovani učenci, bodo rekle, Ljubljana je bila kriva za Melodije morja in sonca, za koprske palme in za to, da so predor pod Markovcem gradili dlje od švicarskega Gottharda. Le toliko se je Ljubljana Primorcev usmilila, da je obdržala Boruta Pahorja, in zato je bilo le vprašanje časa, kdaj bo Primorska vstala in Ljubljani rekla zgodovinski NE.
Potem se bodo vrnile k uradni zgodovini in učencem povedale, da je tistega usodnega leta 2016 Slovenska unija pokala po šivih, da je bila tehnokratska vlada v Ljubljani povsem odtujena od ljudstva in se ni ozirala na problem naraščajočega lokalpatriotizma. Zadnji slovenski predsednik vlade Miro Cerar je tako želel v času, ko se je po Sloveniji širil odpor proti neoliberalni Ljubljani in njeni zlobirani birokraciji, še bolj centralizirati oblast in niti slutil ni, da se mu lahko zgodi Primoderci, referendum za neodvisnost Primorske.
Še manj je naivni Miro Cerar slutil, da se bo referendumska kampanja vrtela okoli vprašanja ljubljanskih migrantov na Primorskem. Primorski volilci namreč jeseni leta 2016 niso želeli poslušati o posledicah odcepitve, še manj o prednostih projekta združene Slovenije, so pa z veseljem prisluhnili lokalpatriotskim populistom, ki so jim razlagali, kako bodo, če Primoderci uspe, Ljubljančanom prepovedali nakup nepremičnin na Obali in kako bodo morali Ljubljančani svoje limuzine parkirati na Črnem Kalu in od tam pešačiti do morja, kar bo dokončno ustavilo begunski val žabarskih bogatašev na Primorsko.
Tovrstni populizem je v danih razmerah zlahka nagovoril množico od Ljubljane pozabljenih Primorcev, ljudi, ki niso, kakor je to razumel premier Cerar, želeli vladati Slovenski uniji, temveč so želeli le to, da bi nekdo vladal tudi v njihovem, in ne le v interesu kapitala. Zato sta Miro Cerar in kampanja Primostanimo volilce zaman nagovarjala z opozorili, da lahko Primoderciju sledita še Aufštajersehn in Dolviđenja in da lahko pride do razpada Slovenske unije, zaman so svarili Primorce pred tem, da bodo brez Karla Erjavca ostali brez celotnega Piranskega zaliva in da bo brez vikendašev na turizmu temelječe primorsko gospodarstvo padlo v recesijo. Brez vas bomo Švica, so mu v odgovor kričali Primorci in na referendumu izglasovali samostojnost.
Zgodovina se, spoštovani učenci, ponavlja, bodo predavanje o razliki med povodom in vzrokom zaključile jutrišnje učiteljice in dodale, da je to zato, ker si učenci vselej zapomnijo njene napačne dele, po navadi le povode, ne pa tudi vzrokov. Generacije, ki so izglasovale Primoderci, so si namreč po večini zapomnile le Gavrila Principa, ne pa tudi tega, da so habsburško monarhijo od znotraj načeli nacionalizmi, v vojno pa pahnile želje po novem svetovnem redu in prerazdelitvi kolonialnega bogastva. Zato so prvi sledile še druge svetovne vojne.
Želele bodo, jutrišnje učiteljice, za konec še enkrat poudariti, kako je zaradi tega nujno, da si učenci ne zapomnijo le zgodbe o menjavi luških nadzornikov, a jih bo v tistem prekinil šolski zvonec in označil še eno ponavljanje zgodovine.
