Pred petindvajsetimi leti so bile to namreč naše sanje. Takrat so nam dovolili sanjati o svetu, ki pozna jajca s pašnika, pa jajca kokoši proste reje, pa bio jajca, pa debela jajca za zajtrk, pa Mercator jajca, pa jajca na akciji. Srečni so tisti, ki imajo možnost izbirati med toliko različnimi jajci, smo takrat verjeli, zdaj pa, ko pomislim na nedavno upokojenega soseda, ki se utrujen vrača domov iz trgovine s štirimi različnimi plastičnimi vrečkami, se mi ta naša nova resničnost nenadoma zazdi žalostna, celo tesnobna.
A nato se spomnim svojega otroškega navdušenja nad McDonaldsom na Čopovi, nad supergami reebok pump, nad PC-ji 486 in tetrisom 3D, nad discmani, ki so prenašali tresljaje, krajše od deset sekund, nad sladoledi mars in snickers. Spomnim se, kako smo neučakani zrli v plakate, ki so napovedovali prihod nove televizije, na kateri bodo vrteli le najboljše, najnovejše hollywoodske filme, spomnim se, kako radi smo imeli takrat Hollywood, ves tisti svet vidim, ki mi je bil tako neznansko všeč, in zazdi se mi, da se ni pravzaprav nič zares spremenilo, da je svet še vedno tak, kakršen je bil v času mojega otroštva, da se je kvečjemu spremenil moj odnos do njega.
In morda, si rečem, je razlog za naše nezadovoljstvo s stanjem stvari ta, da smo ta čudežni svet, ki smo ga nekoč sanjali, z leti izživeli, podobno kot se izživi najstniška ljubezen do Backstreet Boysov. In kot nam je morda simpatično, ko vsakih nekaj let v frizerskem salonu pod bučanjem fenov zaslišimo tisti nemutirani glas, ki poje Get down, get down and move it all around, bi nam bržkone tudi tale naš kapitalizem bil simpatičen, če bi le od časa do časa po pomoti naleteli nanj.
Nikakor pa nam ni všeč, da smo ga prisiljeni živeti štiriindvajset ur na dan. Oziroma nam ni niti najmanj všeč, da je to tisti obljubljeni raj, da je to konec vseh naših poti.
Po petindvajsetih letih je namreč vse tako, kot smo si takrat, leta 1991, želeli. Be careful what you wish for, bi rekli ciniki. Ni nam treba več izbirati med joštom in gaudo, med točenim in v steklenici ali med pohanim sirom in dunajcem z obveznim pomfrijem. Kavi marsikje ni treba nujno primešati decilitra mleka, da bi bila užitna. A vse to nas nekako ne osrečuje, ker sreče pač ne prinaša dejstvo, da lahko sir kupuješ v Leclercu, kruh v Sparu, zelenjavo v Hoferju in skret papir v Eurospinu.
Kakor nam sreče ni prinesla demokracija, saj smo hitro ugotovili, da zmoremo sami izvoliti enake bebce, kot jih je nekoč na vodstvene položaje nastavljala partija. In svoboda govora ima to zoprno lastnost, da ne omogoča govoriti le tebi, ampak tudi vsem drugim idiotom. No, nekaj časa nas je osrečevalo, da smo del Evropske unije, a se je izkazalo, da je v njej nekaj jugoslovansko gnilega.
»Moja generacija, stara med dvajset in petindvajset let, Slovenijo dojema kot nekaj, kar je treba preseči,« mi je prejšnji mesec v Dublinu pojasnil eden tistih preštevilnih mladih, ki so se izselili v preteklih letih. Njim so danes dovoljene sanje, sem si mislil, kakor so bile dovoljene vsem nam pred petindvajsetimi leti, sanje, da tam zunaj, nekoč v prihodnosti, obstaja boljše življenje.
A tudi tam je jutri nov dan in veliko mladih izseljencev je že ugotovilo, da zna biti življenje v obljubljenem svetu še veliko bolj kruto in neusmiljeno kot tisto doma, da višja plača ne prinaša nujno tudi kakovostnejšega življenja ter da boljše službe, možnosti napredovanja in številne druge poklicne priložnosti ne odtehtajo vselej neobstoječega prostega časa. Veliko jih je zato, ki tam zunaj živijo svoje sanje, a s svojim življenjem nikakor niso zadovoljni. Razočarani se spravljajo z zapuščeno domovino, jo počasi sprejemajo v njenem dobrem in slabem. Hrepenijo celo po vrnitvi domov, čakajo, da se tu ustvarijo delovna mesta zanje.
Slovenija je danes v podobnem položaju. Po petindvajsetih letih ne moremo več sanjati o neki drugi, drugačni, boljši Sloveniji, temveč bi se morali spraviti s Slovenijo, ki jo imamo. To je edina sprava, ki jo potrebujemo, sprava s svojimi mladostnimi pričakovanji, sprijaznjenje s tem, da je to to, da je to ta naša Švica.
Goveja ali gobova juha, Milan ali Janez, Maribor ali Ljubljana, razvedrilni ali parlamentarni program, ura Iva Milovanoviča ali HTV, privatizirati ali ne privatizirati, Bled ali Bohinj, pogodba za določen čas ali nič, ne reformirati ali sploh ne reformirati, Rog ali Metelkova, subvencionirati ali malo manj subvencionirati, belo ali rdeče, drugi tir jutri ali drugi tir pojutrišnjem, Mladina ali Reporter, burek ali burek in jogurt, Balkan ali Srednja Evropa, interpelirati ali še več interpelirati, Modrijani ali Čuki, vzemi ali pusti.
