Vse težje se je organizatorjem 28. olimpijskih iger moderne dobe v Riu de Janeiru zanašati zgolj na pozitivno energijo prostovoljcev. Igre so se začele, minute in sekunde pa posledično niso pomembne zgolj za športnike, temveč tudi poročevalce, ki z vsega sveta lovijo roke za oddajo. Prihaja do vse pogostejših prepirov in nezadovoljstva, tudi ostrih zmerjanj. V Braziliji je neljubih pripetljajev neprimerljivo več kot na nekaterih zadnjih poletnih in zimskih olimpijskih igrah. Precej bolj je ogroženo tudi poročanje z iger.
Trije mrtvi na Maracani
Neobičajno je, da izjemno pomembno vlogo igrajo vozniki akreditiranih prevoznih sredstev. Do neljubih dogodkov prihaja, ker jih veliko ne pozna poti od točke A do točke B, ker nimajo natančnih informacij, kje naj vozijo, ali ker na svojo pest popravljajo lastne napake.
Zelo »moška« je bila nočna vožnja, ko smo se vračali z odprtja olimpijskih iger na Maracani. Medtem ko so bili drugi avtobusi polni, zadnji voznik ni odprl vrat. Na stotine akreditiranih poročevalcev, snemalcev, tehničnega osebja in fotografov je želelo vstopiti, a je voznik peljal počasi naprej. Po približno 15 minutah je odprl vrata, v avtobus pa je vstopil, kdor je imel največ moči. Ko smo si izbojevali enega izmed 50 sedežev, zraven pa je bilo še približno 15 srečnežev, ki so stali, so se težave šele začele. Voznik je namreč namesto do glavnega medijskega središča peljal do olimpijske vasi, potem pa ni vedel kam in se je odločil, da bo na obvoznico zapeljal vzvratno. Ob tem je v 15 minutah potenja trčil v zaščitno ograjo, ustavil ves promet, nekajkrat je avtobus ugasnil... Občutek ni bil varen, čeprav tedaj še nismo vedeli, da so bili v okolici Maracane pred tem s strelnim orožjem policije ali roparjev ubiti trije ljudje. Konec je bil sicer srečen, a pot je bila slabo uro daljša od pričakovane.
Petelinji boj
Po treh urah spanca in hitenju na prvo končno odločitev olimpijskih iger, v kateri se je z zračno puško merila slovenska strelka Živa Dvoršak, sta sledila nova neljuba dogodka. Pri prvem sta uprizorila petelinji boj poljski poročevalec nacionalnega radia Rafal Bala in voznik avtobusa do prizorišča Deodoro, kjer potekajo strelski boji. Ko je voznik peljal v smeri Copacabane, je do njega pristopil Bala in mu s povzdignjenim glasom rekel, da je zgrešil smer, saj mora voziti proti severu, ne vzhodu Ria de Janeira. Voznik je po nekaj kilometrih avtobus obrnil kar sredi nove obvoznice ob jezeru Jacarepagua in zapeljal na drugo stran cestišča.
Bala je ponosno dejal, da Poljaki dobro vedo, kako priti po bližnjicah do cilja, da pa smo izgubili dobrih deset minut. Naenkrat se je začel peteliniti voznik avtobusa, ki je zamahoval z rokami, tolkel po volanu in želel poljskemu nasprotniku nekaj povedati. Pri izbruhu je s hitrostjo okrog 80 km/h zadel obcestni robnik, avtobus pa je začelo zanašati. Nesreča se je sprva zdela neizogibna, po čudežu pa je pnevmatika ostala cela. Le platišče zadnje leve pnevmatike se je močno ukrivilo, kot se je izkazalo pri izstopu iz avtobusa.
Ko smo mislili, da smo izpolnili bonus nesrečnih pripetljajev, je dobri dve uri kasneje sledil nov šok. Na poti iz Deodora so vstali številni novozelandski poročevalci in se pritoževali, da voznik ni ustavil na ragbijskem stadionu. Ko smo se vrnili v neposredno bližino olimpijskega parka, je voznik naredil nepričakovano potezo. Potem ko so policisti avtobus ustavili, ker se je mimo peljal predsednik MOK Thomas Bach, je voznik zapeljal na drugo stran avtoceste in pot nadaljeval proti stadionu. Izkupiček je bil takšen, da smo zaradi kasnejših zastojev na cesti prispeli do medijskega središča dve uri in pol kasneje, kot je bilo predvideno. Novozelandci pa so bili močno pretreseni, ko so izvedeli, da je v konjeniški center, v bližini katerega so izstopili, preden so prispeli v območje ragbija, nekdo izstrelil naboj, ki je za las zgrešil novozelandskega olimpijca. Zanimivo je, da je v tej okolici veliko vojaško območje, v dopoldanskih urah pa smo opazili vojaško vajo.
