Kolovodja brexitskega tabora, nekdanji konservativni londonski župan Boris Johnson, je včeraj nenadoma sporočil, da ne bo kandidiral za naslednika konservativnega premierja Davida Camerona, ki naj bi Britanijo povedel iz EU. Še William Shakespeare, ki se ga v Britaniji letos toliko bolj spominjajo zaradi štiristote obletnice smrti, bi dobil veliko navdiha za svoje drame v sedanji zmešnjavi, kaosu in obračunavanju politikov, ki jih Velika Britanija doživlja v tednu po brexitskem izidu referenduma.
Britanska sramota
Po sejanju na eni strani strahu, na drugi laži v kampanji in drami brexitskega izida so na vrsti surova obračunavanja v obeh vodilnih otoških strankah, laburistični in konservativni. To, kar se dogaja vodji laburistov Jeremyju Corbynu v lastni stranki, v medijih in parlamentu, ni nič drugega kot nasilništvo, ki se mu ni mogel upreti niti konservativni premier v odhajanju David Cameron. Corbynu je v parlamentu po vrsti neokusnih šal na ravni srednješolskega pobalina dejal: »Pojdi že enkrat!« To je sramotilno rušenje strankarskega prvaka z najdaljšim mandatom v britanski zgodovini. Velika večina laburističnih poslancev, ki ga krivijo za brexit, večina drugih politikov in velika večina medijev in novinarjev, katerih vedenje je v sramoto novinarskemu poklicu, se ga poskušajo znebiti, ker je drugačen. Ker ni sredinski zabavni plastični politik, ampak resen levičarski politik, ki resno govori o resnih problemih, in ker je pošten politik z načeli, ki se jih drži, kar je prava redkost v britanski politiki.
Dvojne igre
Po predreferendumskih lažeh, ki so brexitskemu taboru prinesle zmago, Cameronov odstop in srdito, surovo bitko za premierski stolček, so prišli na vrsto skrite ambicije, rivalstva in dvojne igre. Pravosodni minister Michael Gove, ki je bil v kampanji brexitskega tabora malokomu znana senca Borisa Johnsona, je včeraj med prvimi sporočil, da bo kandidiral za Cameronovega naslednika, čeprav je še pred tremi tedni dejal, da ga to nikakor ne zanima. Obenem je v bistvu dejal, da se je za to odločil, ker misli, da Johnson ni sposoben ali primeren za to službo, ter da mora Cameronov naslednik imeti srce in dušo za brexit. Boris Johnson, brez katerega ne bi bilo brexitske zmage, je nekaj ur kasneje sporočil, da ne bo kandidiral, ker ne more poskrbeti za voditeljstvo in enotnost v stranki. Je s tem ta nekdanji novinar, ki je bil dvakrat ob službo zaradi laganja, priznal nesposobnost ali pa je moral premisliti, ker je spet ušpičil kaj takega, kar bi mu zaprlo pot do torijskega prestola? Zna biti tudi to.
Poleg Gova so pomembni kandidati za Cameronovega naslednika: 60-letna dolgoletna notranja ministrica Angležinja Theresa May, ki je bila proti brexitu, a zdaj pravi, da je brexit neizogiben, ter ena ženska in dva moška iz brexitskega tabora: 53-letna nekdanja bankirka Andrea Leadsom, ki je bila kampanjska televizijska zvezda brexitskega tabora, vzhajajoči zvezdnik torijcev, komaj 43-letni prvi novodobni minister z brado, Valižan Stephen Crabb, ter poslanec, zdravnik in nekdanji minister za obrambo, 54-letni Anglež Liam Fox, ki se ga je Cameron znebil, ker je bil celo zanj prehud desničar. Po Johnsonovem odhodu je favoritka Theresa May.
