Vodnik po brexitu: Britanski odhod iz EU šele po dolgih pogajanjih

Izstop Britancev se ne bo zgodil čez noč. Doslej se je le Grenlandija leta 1985 odločila za izstop iz predhodnice Evropske unije (Evropske gospodarske skupnosti), potem ko je od Danske dobila večjo stopnjo avtonomije. Čeprav ni vezana na evropski pravni red, Grenlandijo z EU povezuje poseben status prekomorskih držav in ozemelj. Prav tako je iz EGS leta 1962 izstopila Alžirija, saj je bila do razglasitve neodvisnosti tega leta del Francije.

Ker še nobena članica EU ni izstopila iz povezave, bi se osemindvajseterica z izglasovanim brexitom znašla na nepoznanem območju. Pogajanja o prekinitvi britanskih obveznosti do EU in določitev novih bilateralnih odnosov z integracijo bi lahko trajala več let. Do izstopa bi minili najmanj dve leti, kot je predvideno v 50. členu lizbonske pogodbe, morda pa bi se izstop Otoka iz EU lahko zavlekel vse do sedem let. V tem času se za Veliko Britanijo ne bi kaj bistveno spremenilo, razen tega, da od vložitve notifikacije za izstop iz EU ne bi več mogla sodelovati pri razpravah in sprejemanju odločitev v Svetu EU.

To bi bili zagotovo bodoči gospodarski odnosi. Z izstopom iz EU bi namreč Velika Britanija izgubila tudi dostop do enotnega evropskega trga, kjer velja prosti pretok blaga, ljudi in storitev v celotni osemindvajseterici in štirih državah Evropskega združenja za prosto trgovino (Efta) – Švici, Norveški, Islandiji in Liechtensteinu. Prav tako ne bi imela več urejenega preferenčnega dostopa do 53 držav zunaj EU, s katerimi je Bruselj sklenil posebne dogovore. Izguba dostopa do skupnega evropskega trga bi pomenila tudi manj neposrednih tujih investicij.

Odločila bi se lahko za različne modele ureditve odnosov, kot so jih dorekle Švica, Norveška ali Turčija (glej infografiko). Pogajanja bi bila v vsakem primeru dolgotrajna, njihov izid pa negotov.

To je nemogoče reči. Vlada Davida Camerona ni sprejela nikakršne odločitve, kako bi v primeru brexita želela urediti prihodnje odnose z EU. Številni vodilni evropski politiki sicer niso naklonjeni zamisli, da bi Velika Britanija v primeru ločitve od Evropske unije še smela ostati del notranjega evropskega trga.

Odločitev o izstopu iz EU bi imela za britansko gospodarstvo negativne posledice. Ocenjuje se, da bi dolgoročno lahko zaradi zmanjšanega trgovanja službo izgubilo pol milijona do milijon delavcev, več sto tisoč bi jih zaradi zmanjšanega BDP morali odpustiti tudi v javnem sektorju. Po ocenah britanskega finančnega ministrstva bi do leta 2030 državni BDP padel za 6,2 odstotka, kar bi za povprečno gospodinjstvo pomenilo približno 5400 evrov manj prihodkov letno. Ocene negativnih posledic se sicer precej razlikujejo. Razpon padca BDP se giblje od 1,6 do 7,7 odstotka BDP.

Za zdaj je še povsem nejasno, kakšen bi bil njihov bodoči položaj. Pričakuje se, da se za evropske državljane, ki že delajo v Veliki Britaniji, ne bi kaj bistveno spremenilo. Morda bi bilo treba z dvostranskimi sporazumi na novo določiti njihove pravice iz socialnega in zdravstvenega zavarovanja.

Britanski delodajalci bi po odhodu Velike Britanije iz EU utegnili imeti večje težave pri zaposlovanju državljanov EU, če se Velika Britanija z Brusljem ne bi dogovorila, da ostane del skupnega trga. Imigrantski delavci iz EU (največ jih je iz Poljske, Nemčije, Italije, Litve, Portugalske, Romunije in Francije) delajo večinoma v panogah, v katerih Britancem primanjkuje kvalificirane delovne sile: v gradbeništvu, inženirstvu in tehnološkem sektorju. Prav tako pa predstavljajo tudi velik delež delovne sile v slabše plačanih poklicih. V Veliki Britaniji prebiva tudi med 1000 in 2500 Slovencev.