Oblast je ekonomska in politična. Ekonomska – in znotraj te še posebej finančna – je praviloma in večinoma nadnacionalna, politična pa je nacionalna izvršilna oblast nadnacionalne oblasti in s tem vijak v globalni mašineriji gospostva. Pomočniki so kozmopolitska liberalna inteligencija po medijih in v drugih ideoloških aparatih ter precejšen del idejno izgubljene in poneumljene levice. Vsi skupaj so videti skoraj kot nekakšna internacionala razuma. Saj ne da bi razum utelešali, le od drugih ga zahtevajo – od tistih, ki praviloma ne morejo zahtevati ničesar podobnega od njih.
Če od ljudi ali ljudstva – ko ljudje glasujejo, so ljudstvo – »pričakuješ razumno odločitev«, te je seveda strah, da bo ta mnogoglava pošast (prosto po Danteju) naredila kaj proti tvojim pričakovanjem. Ljudstva te je strah. In prav je tako. Ljudstvo ima veliko razlogov za to, da glasuje v svojem interesu in proti tvojim. (Če tudi bo, je že drugo vprašanje.) Ironija je, da v EU ljudstvo ne odloča o ničemer pomembnem več, obenem pa je še vedno mogoče, da odloča o EU. Ta demokratični atavizem je anomalija v sistemu, ki je demokracijo izničil. Obenem pa ta sistem nastopa v imenu demokracije. In ko nastopa v imenu demokracije, se boji ljudstva. Kako je mogoče, da je demokrata ljudstva strah ali da se postavi nasproti ljudstvu?
Če pogledamo, kdo podpira glasovanje za to, da Velika Britanija ostane v EU (in da EU ostane), nam to pove več od vseh njihovih argumentov. Ameriški predsednik, britanski premier David Cameron, evrokrati, finančna industrija, trgi, globalne korporacije, bojevniki proti terorizmu, pralci denarja, ilegalci, ki pripravljajo TTIP. Vsi ti so argument kar sami na sebi, ker imajo toliko moči, s svojo močjo. Kaj pa pravijo tisti, ki jim je argumentiranje poklic?
Ti največkrat povedo predvsem to, da so za to, da EU ostane in ostane taka, kot je, ameriški predsednik, trgi, finančni trgi, biznis in kar gospodarstvo. In da bodo tisti, ki bi hoteli kaj drugega in bi to celo dosegli, za to boleče plačali. Obama je Britancem že prišel zagrozit kar k njim domov, da jim bo še žal, če se ne bodo prav odločili. Ekskomunicirani bodo iz sveta velikih poslov in velikih dobičkov. Vlagatelji se jih bodo izogibali kot gobavcev. Finančni trgi jih bodo križali. In življenjski standard bo padel. Od vseh argumentov me ta zadnji najbolj navdušuje: potem ko so bolj ali manj isti ideologi ljudem vsa ta leta dopovedovali, da je nujno in normalno, da jim življenjska raven pada, in da morajo to sprejeti, ker da ni »druge alternative«, jim zdaj s tem grozijo. Vse to se da povedati na lepe načine in z uporabo vrhunskih tehnik in tehnologij za oblikovanje mnenja, ne gre pa za nič drugega kot za reprodukcijo argumenta moči.
Tudi če pogledamo intelektualno najdostojnejše udeležence v tej tako imenovani razpravi o članstvu Velike Britanije v EU, bomo lahko videli, da je temeljni argument za to, da bi morala EU še naprej obstajati (taka, kot je), ta, da obstaja. Tudi tu v zadnji instanci obvelja argument moči, preveden v mrtvo težo danega. Naj vzamem za primer najboljšega tovrstnega pisanja besedilo nemškega politologa JWM, ki predava na Princetonu, objavljeno v zadnji številki London Review of Books (ki jo visoko cenim). Besedilo je vredno podrobne analize, ki bi bila laboratorijska vaja iz obdukcije kritičnega mišljenja. To je mrtvo. Tu bom na kratko omenil samo nekaj točk.
Polemična strategija je taka, da se EU ne idealizira. EU je polna nasprotij, nima vizije prihodnosti, na njeno preteklost so različni pogledi, tu in zdaj pa ni ne spremenila ne popravila politik, ki ne delujejo. Ampak tiste načelne probleme, probleme, vezane na ključne politične pojme in ideale, ki se jih očita EU, pa se naprti drugim. Vladavine zakona ali pravne države denimo ne ogroža Bruselj, ogrožajo jo avtoritarne vlade posameznih držav. Saj vemo, katerih. Toda kaj ostane od pravne države, če se pod zunanjim političnim pritiskom v posameznih državah spreminja ustava, najvišji zakon, kakor se je zgodilo s fiskalnim pravilom, kar je tudi po mnenju JWM bila slaba ideja?
Glavni argument je diskreditacija političnega nasprotnika, zagovornikov izstopa Velike Britanije iz EU. Psovka je desni populisti. Ti ne morejo brez sovražnika in teorij o zarotah. Bruselj je sovražnik, na račun katerega živijo. V naslednji sapi pa JWM potegne na dan svojega sovražnika: ruskega predsednika Vladimirja Putina. Putinova zarota proti enotni Evropi je tudi sicer eden glavnih argumentov proti izstopu Velike Britanije iz EU. Ampak osrednje vprašanje je demokracija. Desničarski populisti so uspešno uzurpirali jezik demokracije. Toda če si je jezik demokracije tako lahko prisvojiti, zakaj si ga niso zagovorniki EU? Odgovor poda malo pred to obtožbo sam JWM. »Demokratizacija Evrope« je danes zgolj vprašanje kozmetike. Ni na programu. V današnji EU pa izginja tudi najmanjša iluzija, da lahko evropski volilci v čemer koli vplivajo na politiko, ki jo izvaja Bruselj.
Vem, da morebitni izstop Velike Britanije iz EU ne bo neposredno prinesel nobene rešitve. Bi pa prispeval k temu, da se iskanja rešitev ne bo več tako totalno blokiralo.
