V Cardiffu je v četrtek večina meščanov glasovala za to, da bi Velika Britanija ostala v Evropski uniji. Vendar to iz glavnega mesta Walesa ni naredilo oaze, ki bi bila imuna za naraščajoči pojav rasizma in ksenofobije, ki sta se po uspehu brexita po Veliki Britaniji razširila tako naglo, da nanj opozarjajo celo Združeni narodi. »O rasističnih incidentih poslušamo vsak dan. Moji prijateljici, ki je v petek zvečer, dan po referendumu, pila pivo v baru in govorila poljsko, je nekdo zabrusil, naj utihne,« pripoveduje Poljak Wojtek Paczos. Razmere počasi, a neizogibno uhajajo izpod nadzora in sovraštvo do tujcev se bo samo še stopnjevalo, ocenjuje profesor ekonomije na univerzi v Cardiffu, ki zase in za svojo družino z otrokoma v vrtcu ne vidi svetle prihodnosti. »Menim, da bom moral čez dve leti pridobiti delovno dovoljenje, da bom težko dobil hipotekarno posojilo in da bom najbrž imel težave, ko si bom iskal zdravnika.«
Tabor za brexit zbudil temne sile
Zaskrbljenost mnogih tujcev v Veliki Britaniji je razumljiva. »Go home!« (»Pojdi domov!«) To je pričakovani vzklik, ki so ga že na dan objave izida referenduma slišali številni Poljaki. In muslimani. In Američan, ki so ga podili v Afriko. Mnogi se sprašujejo, ali je brexit okrepil rasizem in ksenofobijo v Britaniji. Najkrajši odgovor je: »Da!« Brexitski tabor se je namreč razmeroma zgodaj v referendumski kampanji, ko je bilo jasno, da nima ekonomskih in drugih pravih argumentov, osredotočil na »pretirano priseljevanje« iz EU in na »izgubljeni nadzor na meji«, čeprav Britanija sploh ni podpisnica schengenskega sporazuma. Sporočilo brexitskega tabora je bilo jasno in ksenofobično: priseljenci vam znižujejo plače in kradejo delovna mesta, socialna stanovanja ter bolniške postelje. Vnaprej je bilo jasno, da bodo zbudili sile, ki jih bo politika težko obvladala. Posebno v primeru zmage brexita. Tako so že na dan objave izida referenduma vandali na poljsko družabno in kulturno združenje v Hammersmithu v Londonu z rumeno barvo napisali: »Pojdite domov.« V mestu Huntingdon severno od Londona so delili letake z napisom »Odhajamo iz EU – nič več poljske golazni«. Poljski veleposlanik v Britaniji je izrazil »šok in globoko zaskrbljenost«, veliko ogorčenih Londončanov pa je obiskalo poljsko združenje v Hammersmithu s cvetjem in napisi podpore in ljubezni.
Poljaki in drugi belopolti priseljenci niso edine tarče. Vodilna organizacija muslimanov Britanski muslimanski svet je sestavila poročilo o več kot stotih rasističnih izpadih in podenju muslimanov iz Britanije, ki so se zgodili po objavi referendumskega izida. Za enega najnovejših incidentov so včeraj poskrbeli trije belci na tramvaju v Manchestru, ki so temnopoltega Američana zmerjali z »za..kanim malim migrantom«, ki naj se vrne v Afriko.
Tiho nelagodje
Negativen odnos do priseljencev včasih ni izrazit, a je referendum vseeno ustvaril nelagodno ozračje, ki mu ni mogoče uiti. Nabeelah Shabbir, britanska novinarka s pakistanskimi koreninami, je partnerica Slovenca Dominika Osvalda, ki v Londonu vozi dostavno vozilo. »Vsi Dominikovi sodelavci so glasovali za izstop. V službi se počuti nelagodno, saj je tujec,« pravi Shabbirjeva, ki je več let kot novinarka preživela v celinski Evropi. Še huje pa bi bilo, meni, če bi britanska politika povozila referendumsko odločitev, za kar nekateri politiki poskušajo pripravljati teren. »Tisti, ki so glasovali za izstop, bi se čutili prevarane in bi jezo zagotovo še bolj usmerili v tujce,« je prepričana.
Slovenko Katjo Mulej sta na Otok pred tremi leti in pol zanesli prijateljstvo in iskanje službe. Na vasi z dva tisoč prebivalci blizu Birminghama, kjer živi, je edina tujka. »Sovaščani so bili zelo aktivni in njihovo sporočilo je bilo enoglasno – nalepke na oknih so pozivale k odhodu, prav tako razni znaki pred hišami,« pravi. Vendar pravi, da se v mednarodnem podjetju, kjer je zaposlena, za službo ne bojijo. Šef jim je takoj po objavi rezultatov poslal elektronsko sporočilo z zagotovilom, da bodo poskrbeli za vse, Britance in tujce.
Kdo bo duha spravil v steklenico?
Britanski premier v odhajanju David Cameron je na svojem verjetno zadnjem vrhunskem srečanju EU v Bruslju sicer diplomatsko, vendar jasno krivdo za brexit pripisal EU. To, kar vsi namerno ali nenamerno pozabljajo, tudi v Veliki Britaniji, pa je, da je bil gonilo brexita prebujeni angleški nacionalizem.
Vprašanje je, ali se bo duh, ki je ušel iz steklenice, vanjo lahko vrnil. Da bi se to zgodilo, bi Velika Britanija potrebovala odgovorno politično vodstvo, ocenjuje poljski profesor Paczos. »Takšno vodstvo bi moralo ponuditi pozitivno vizijo prihodnosti, sprejeti odgovornost za težavna pogajanja z EU in, kar je najpomembneje, pomiriti demone nacionalizma, zgraditi mostove med obema taboroma, med Angleži, Škoti in Irci ter med Britanci in priseljenci. Takšnega voditelja pa ni na spregled,« pravi razočarano Paczos in dodaja: »Nihče noče prevzeti odgovornosti. Podgane zapuščajo ladjo.«
