Da visokega predstavnika ameriške vlade skrbi usoda globalnih trgov, ni težko verjeti. Globalni trgi so prostor in medij ameriške globalne hegemonije ter vir dobičkov ameriških elit in vlada je postavljena kot njihov servis. Ampak to bi bila malo preveč splošna in nekoliko preveč preprosta razlaga. Tisti trgi namreč ne delujejo tako avtonomno, kot se nam zdi. Toda teh naših dozdevkov nimamo brez razloga, saj nam tako rekoč vsak dan grobo ubijajo v glavo in nežno prišepetujejo, da trgi zahtevajo od nas, kako naj se vedemo, čemu se moramo odpovedati, kaj je treba žrtvovati. Trgi kot kakšni maliki izražajo nezadovoljstvo in zaskrbljenost, nagrajujejo, kaznujejo in se maščujejo. V resnici pa ti trgi, ta novodobna okrutna božanstva, rabijo pomoč grobe sile. Brez nje ne bi mogli ne obstajati in ne delovati. Svobodna trgovina, ki je vedno bila svetovna (danes rečemo globalna), sicer ne bi bila svobodna, se je vedno opirala na vojaško moč (ki pa je bila nacionalna). Najbolj groba materialna resnica današnjih globalnih trgov je prisotnost ameriške vojske po tako rekoč vsem svetu: stotine in stotine vojaških baz na tujih ozemljih (v spominu imam število sedemsto, a zdaj ne bom preverjal), vojaška dejavnost v več kot sto državah in nekaj odkritih velikih vojn. In za ameriško soldatesko zdaj pridno caplja po tujih krajih tudi evropska, ja, celo slovenska. Ampak vojske so tudi danes še vedno predvsem nacionalne (tudi plačanci in varnostne firme konec koncev delajo za državni denar). Njihova namestitev je rezultat političnih odločitev in njihovi cilji so postavljeni politično. (Te političnosti ne spodbija pogosta resnica, da politika služi velikim poslovnim interesom in diktatom.) In politika, ki jih razpošilja po svetu, potrebuje sodelovanje politik drugod po svetu. Če te niso voljne sodelovati, imamo državne udare, barvne revolucije in vojne. Svoboda globalnih trgov temelji na političnem gospostvu.
Poglejmo zdaj, kaj pomeni za »globalne trge«, da so se britanski volilci kljub vsem političnim pritiskom in izsiljevanjem ter neverjetni medijski gonji in manipulaciji odločili za izstop iz EU. Zakaj je ameriška vlada zaskrbljena in, kot vse kaže, tudi nekoliko panična? Kratek odgovor je, da je bila Velika Britanija glavni vzvod za uveljavljanje interesov ZDA v EU in za njihovo obvladovanje te organizacije, EU pa je mehanizem za ameriško obvladovanje in podrejanje Evrope. EU je bila krona prizadevanj ZDA za integracijo Evrope pod njihovim nadzorom in ta prizadevanja so se začela kmalu po koncu druge svetovne vojne, na začetkih hladne vojne. Ko so se v poznem 20. stoletju integracijski Evropejci hoteli začeti malo osamosvajati, sta širitev EU na vzhod in natoizacija EU ponovno vzpostavili razmerje sil, ki je zagotavljalo ameriški nadzor nad dogajanjem v Evropi in nad evropsko politiko.
Velika Britanija je bila ključni sodelavec ZDA vse od okupacije Nemčije naprej. Zametek povojne združene Evrope lahko vidimo v združitvi ameriške in britanske okupacijske cone v eno cono, t. i. Bizone, leta 1947. To je bil odločilen korak Trumanove vlade k razdrtju povojnih dogovorov med zavezniki in hladnovojni konfrontaciji s Sovjetsko zvezo naproti. Bizone je bila najprej enoten gospodarski prostor. Sledila je finančna reforma, potem pa so na to naložili še politično tvorbo Zvezna republika Nemčija. Skladno z analizo, ki so jo ustoličili na konferenci v Bretton Woodsu, da je bila velika depresija v 30. letih prejšnjega stoletja (ki je pomembno prispevala k izbruhu svetovne vojne) rezultat »nacionalističnih« gospodarskih strategij in z njimi povezanega padca mednarodne trgovine, so to Nemčijo intenzivno vključili v svetovno, še posebej pa v znotrajevropsko trgovanje. Američani so leta 1950 spodbudili vzpostavitev Evropske plačilne unije in v okviru mehanizmov Marshallovega načrta uveljavili dolar kot trdno valuto za to trgovanje.
Če Britancev ne bodo obravnavali tako kot Palestincev, če bodo spoštovali izid referenduma in bo Velika Britanija zapustila EU, bodo ZDA izgubile ključnega zaveznika v Evropi. Tudi če bi sama EU še za nekaj časa preživela, se bo sposobnost ZDA obvladovati EU in diktirati evropsko politiko zmanjšala. Ker je EU podrejena vojaški zvezi Nato, bi izstop Velike Britanije iz EU oslabil tudi Nato. Zato se moramo angleškim volilcem zahvaliti tudi za ustvarjanje boljših pogojev za mir v Evropi in svetu, za realno možnost, da bomo namesto militarizacije Evrope in stopnjevanja napetosti in sovraštva, ki vodijo v novo hladno vojno, končno doživeli konec prve hladne vojne. Tretji člen v osi zla, ki so jo nalomili britanski volilci, je TTIP, poglaviten ameriški političnoekonomski cilj v Evropi. Demokratična odločitev Britancev nas zato lahko reši pred fašizmom.
