Samo na kratko si velja v spomin priklicati dogajanja desetletje pred tem. Tedanji francoski predsednik Charles de Gaulle, za katerega so mnogi trdili, da Britanijo pozna bolje od njenih voditeljev, je skoraj sočasno s podpisom zgodovinskega sporazuma o prijateljstvu z večstoletno sovražnico Nemčijo z vetom preprečil pridružitev Združenega kraljestva zarodku današnje EU in jo ponovno preprečil štiri leta kasneje. Prevedena v eno besedo je bila njegova utemeljitev »nekompatibilnost« Otoka (politike, gospodarstva in tradicij) s celino. De Gaullov naslednik Pompidou se ni predajal tem dvomom.
Ko sta s takratnim britanskim premierjem Heathom zakoličila otoško pridružitev, pa se jim tudi ni izogibal. »Mnogi so prepričani, da Velika Britanija ni in ne želi biti evropejska, da hoče vstopiti v evropsko skupnost samo zato, da jo razdre ali preusmeri od njenih ciljev. Mnogi so tudi prepričani, da je Francija pripravljena najti vsak izgovor, da z novim vetom prepreči britanski vstop,« je na tiskovni konferenci po njunem pariškem srečanju razpredal francoski predsednik. Zbranim je na koncu dejal: »Zdaj stojita pred vami dva moža, ki sta prepričana o nasprotnem.« Resnica je bila kot običajno nekje v sredini. Cilj Britancev ni bil razbiti nastajajočo evropsko zvezo, Francozov pa tudi ne, da Otok potisnejo čim dlje stran od evropske celine. Kar precej časa se je dalo shajati s tem, da je en pobiral češnje na torti (cherry-picking), drugi pa imel zato večji kos torte same.
Težava je v tem, da takšno skupnost lahko preživi z božjo zavezo sklenjen zakon, ne pa dogovorna civilna poroka. Slednjih se je od skromnega sporazuma o jeklu in premogu pred 65 leti nabralo do te mere, da mnogim presedajo zgolj zato, ker so bile sklenjene v trenutku zaljubljenosti in ne s predporočno premišljeno pogodbo. Po brexitu bi veljalo najprej trezno premisliti o zakonski skupnosti, ki jo imamo, in ne o šoku, ki ga napoved razveze sploh še ni povzročila drugje kot na borzah. Čeprav se nekateri zmrdujejo, je kar prav, da so razmislek o pobrexitni uniji začele njene ustanovitvene članice. Potrebno je namreč punktiranje temeljev, čeprav so glasnejši tisti z željami po obnovi fasade s širjenjem strahov, da bo ob vsakem novem stresljaju z nje odpadel še kakšen del ometa.
Evropska unija ni spomeniško zaščitena kot ljubljanska Cukrarna, zato ni nobene ovire za njeno prenovo na sodobnejših temeljih od nacional(istič)nih držav, čeprav za začetek znova v njihovem mnogo bolj omejenem številu od dosedanje osemindvajseterice, med katerimi Velika Britanija ni edina, ki zaradi češenj nekoliko nadpolovično ne vidi torte in straši z domino efektom brexita.
