Morda zadnje poglavje brexita še ni napisano

Razdeljena država

Brexit je razdelil ne samo državo, ampak tudi prijatelje in sosede, stare in mlade, domačine in tujce. Celo družine. Mladi Britanci, Londončani, Škoti in Severni Irci so vsi s prepričljivo večino glasovali za to, da Britanija ostane v EU. Mladi niso samo razočarani. V skrbeh so za službe, za plače, za prihodnost. Njihov odziv poosebljajo besede 22-letne študentke Lucie Silver: »Tega nočem verjeti. Kot bi se prebujala v nočno moro. Nenadoma živim v državi, v kateri se počutim precej neprijetno.« Mladi so jezni in protestirajo, ker je večina volilcev, posebno starejših in revnih, nasedla pravljicam, zavajanju in lažem brexitskega tabora.

Britance, ki so na primer verjeli, da bodo 350 milijonov funtov, ki jih Britanija na teden prispeva v skupno blagajno EU, po odhodu iz EU dajali državnemu zdravstvu, je že dan po referendumu postavil na realna najbolj neprijeten obraz brexita, desničarski populistični evrofob, vodja stranke UKIP Nigel Farage. Dejal je, da je bila ta obljuba napaka. Ni bila napaka. Bila je predreferendumska laž.

Britance (ne samo tiste, ki kot Farage zaradi ksenofobije ne marajo tujcev, ampak tudi tiste, ki jih zaradi visokega priseljevanja iskreno skrbi za službe, socialna stanovanja in bolniške postelje), ki so verjeli, da bo brexit zmanjšal priseljevanje, je prav tako že dan po referendumu postavil na realna tla Boris Johnson, bivši londonski župan, ko je dejal, da se »verjetno ne bo zmanjšalo«. Od napovedanega ekonomskega razcveta imajo Britanci za zdaj samo manj vreden funt.

Kapitan je zapustil ladjo

Med brexitskimi voditelji ima ravno Nigel Farage edini še vedno usta do ušes. Preostala dva vodilna moža brexitskega tabora, Boris Johnson, ki je bil že dvakrat ob službo zaradi laganja, in aktualni pravosodni premer Michael Gove, oba nekdanja evroskeptična novinarja, sta kljub zmagi videti prestrašena zaradi tega, kar ju čaka. Posebno zato, ker se je premier David Cameron samo nekaj ur po objavi izida referenduma odločil, da ne bo kapitan ladje, ki bo plula iz EU, in da celo ne bo on začel plovbe.

Cameron se je, ko je sporočil, da bo oktobra zapustil Downing Street 10, skoraj zjokal. Ker Britanija odhaja iz EU? Ali ker on odhaja z Downing Streeta 10? Ali morda zato, ker se je z razpisom referenduma, s katerim je reševal konservativno stranko pred razkolom, ustrelil v koleno in postal prva žrtev brexita, ki pa se mu ne obeta nič slabega ali hudega, če sodimo po najbolje plačanem govorniku in svetovalcu bank Tonyju Blairu, bivšem premierju.

Nigel Farage je edini, ki se naslaja nad pričakovanjem, da zaradi brexita prihajajo tudi »nexit, dexit in drugi exiti«: odhodi Nizozemcev in Dancev, morda pa tudi Švedov, Avstrijcev in Italijanov. »EU propada, EU umira in upam, da nismo samo prva opeka iz tega zidu. Upam, da je to samo prvi korak…« Toda proevropski tabor se še ni sprijaznil z brexitom. Že več kot 3.300.000 ljudi je podpisalo peticijo za ponovitev referenduma, ker je bila razlika med dvema taborom tako majhna in ker je glasovalo manj kot tri četrtine volilcev. To je peticija z največ podpisi v zgodovini. Tony Blair je prvi politik, ki je namignil, da je ponovitev referendum možna. Mnogi Britanci nočejo zapustiti EU, posebno na podlagi laži. Včeraj so bile spet proevropske demonstracije v Londonu in Edinburgu. Škotska premierka Nicola Sturgeon pa je ne samo napovedala nov referendum o neodvisnosti v nekaj mesecih, ampak tudi, da bo Škotska z vetom poskusila preprečiti brexit.

Zadnje poglavje brexitske zgodbe morda še ni napisano.