Vse vezi pa niso potrgane. Dobili smo priložnost, da danes skupaj z Britanci praznujemo dan osamosvojitve izpod federalne diktature. Vsaj tisti Slovenci, ki praznujejo 24. junija, bodo lahko veliki trenutek praznovali na isti dan kot Angleži.

Nekaj revanšizma je na mestu. Sedaj, ko odhajajo, jim je treba vrteti posnetke britanskih politikov, mnenjskih voditeljev in novinarjev iz časa, ko se je osamosvajala Slovenija. Takrat so ji naprtili odgovornost za razpad skupne države, netenje vojne, prevlado nacionalističnih čustev nad politično racionalnostjo, napovedovali gospodarski propad, padec življenjske ravni, izoliranost, nedemokratične postopke, notranje težave ter vsesplošen obup nad samim seboj in demokracijo. Seveda se je potem vse izkazalo za resnično. Prav zaradi tega je treba Angležem vse vrniti s prijaznim nasmehom.

Če bo razpadla Evropska unija, vemo, kdo je kriv. Ko se bodo razplamtela trenja med nekdanjimi člani skupnega kontinenta, bomo pokazali na Združeno kraljestvo. »Vi ste začeli.« Angležem, ki so najstarejša demokracija v Evropi, bomo mirnega srca lahko očitali, da so se pustili speljati nacionalističnemu populizmu bolj radikalno od Orbanove Madžarske, ki demokracije nikoli ni zares vzela. Da jim ne pade na pamet še kdaj razlagati, kakšno nevarnost pomeni nacionalizem na Poljskem ali v Srbiji.

Ko si spihamo dušo, se lahko zleknemo in relaksirano opazujemo razpad Združenega kraljestva. To bo nekaj veličastnega. Navdušeno bo treba podpreti škotske sanje o neodvisnosti in poskuse Severne Irske, da se pridruži Irski republiki. Angleže čaka tako vznemirljiva prihodnost, da jim človek skoraj zavida. Nič ni bolj veličastnega od razglasitve samostojnosti in institucionalni kaos, ki iz njega sledi. To se praznuje. Vztrajati je treba, da morajo iz Evrope izstopiti z vsem tradicionalnim pompom. Kraljica mora oditi v kočiji, s kraljevimi suličarji na konjih ter vso parado vitezov, baronetov in lordov v hermelinastih plaščih. Odločitev je bila sprejeta demokratično s plebiscitom in izraziti ji je treba ustrezno spoštovanje.

Če se kaj ponesreči, pa ne smemo pozabiti. »A vam nismo rekli?« je treba ponavljati ob vsakem problemu. Vsaj pri tem bi bilo sijajno, če bi Evropa bila enotna.

Slovenska politika je imitativen proces. Hitro se bo našla politična sila, ki bo zahtevala referendum o izstopu Slovenije iz EU. Tukaj pa bo treba biti strog. Referenduma morata biti dva. Eden za in eden proti. Na dva ločena dneva. V državi, ki ima dve proslavi v čast osamosvojene države, bi moralo biti sprejemanje odločitev s samo enim referendumom zakonsko prepovedano.