Največji problem tega referenduma, ki ga brexitski tabor razglaša za zmago demokracije in dan neodvisnosti, je, da milijoni volilcev, ki so volili za odhod, tako niso volili zaradi EU, o kateri vedo malo oziroma predvsem veliko slabega. In zelo malo dobrega. Na izid referenduma so poleg zagrizenih evroskeptikov odločilno vplivali milijoni najbolj nezadovoljnih Angležev v srednji in severni Angliji, ki najtežje živijo in se najtežje prebijajo iz meseca v mesec. Glasovali so, kot bi glasovali na parlamentarnih volitvah: proti konservativnemu Davidu Cameronu, proti konservativni vladi in proti političnemu razredu, proti posledicam varčevalne politike in proti groteskni neenakosti v družbi, ki je odhod iz EU ne bo odpravil, čeprav je vodja stranke UKIP Nigel Farage kot prvi politični prvak, ki je spregovoril po objavi izida referenduma, razglasil za ljudsko zmago.
Problem tega referenduma je tudi glavni razlog za to, da ga je Cameron razpisal: hotel je preprečiti notranji obračun konservativcev o Evropi in morebitno razcepitev stranke. Doživel je poraz in se je že danes odločil za odstop, da bi pomiril položaj v stranki, ki jo je referendum razklal na dvoje. Odstopil naj bi oktobra, pred konservativnim letnim kongresom. Britanija bo spet enkrat imela premierja, ki ga ni izvolila, brexitskega neuradnega voditelja Borisa Johnsona, in veliko bolj desničarsko vlado.
Čeprav je malokdo govoril o tem, posebno v brexitskem taboru, je tudi angleški nacionalizem tisti, ki je dajal gorivo brexitu. Brexit je v bistvu angleško nacionalistično gibanje. Zato je referendum tako razdelil Britanijo. Večina Angležev in Valižanov je glasovala za odhod, večina Škotov in Severnih Ircev za to, da Britanija ostane v EU. Odhod Britanije iz EU bo zanesljivo sprožil nov referendum na Škotskem, ki bi ga zagovorniki neodvisnosti ponudili z dodano vrednostjo – članstvom v EU, saj so Škoti zelo radi v EU. Na Severnem Irskem že danes govorijo o referendumu o tem, ali naj se Severna Irska pridruži Irski ali ostane v Britaniji. Ko bo Britanija zapustila EU, bo Severna Irska v zelo težkem položaju, odrezana od Irske z evropsko mejo. Obetala bi se ji nemogoča prihodnost nezaželenega priveska pomanjšane Britanije. Brexit bi, posebno po odhodu Škotske, okrepil valižanski nacionalizem. In vodil v samostojno Anglijo. Problem angleškega nacionalizma je v tem, pravijo nekateri, da se večina Angležev ne zaveda tega, da ima korenine v krčenju britanske socialne demokracije, posebno pa tega, da bo brexit posebno Angležem prinesel še bolj neoviran neoliberalizem.
Brexit bo skoraj zanesljivo pomanjšal Britanijo.
EU bo prvič v zgodovini izgubila članico. Zelo veliko članico. Odhod tako velike in vplivne članice bi jo prizadel tudi v boljših časih. V tem obdobju, ko je pod vrsto pritiskov, od migrantske krize do teroristične grožnje, od težav v evrskem območju do rasti antievropskega nacionalizma, od rasti desničarskih populistov do ruskega avanturizma na vzhodnih mejah, je britanski odhod hud udarec. Po najbolj črnem scenariju bi odhod Britanije utegnil sprožiti plaz, ki bi prinesel začetek konca EU. Nigel Farage je že danes govoril o nizozemskem odhodu, danskem odhodu in drugih. Farage je eden tistih britanskih evrofobov v brexitskem taboru, katerih končni cilj ni britanski odhod, ampak uničenje EU, ki se bo morala korenito spremeniti, se oddaljiti od neoliberalnega modela globalizacije in pomesti prah, ki se nabira na visokih socialnih idealih združene Evrope.
