Izrodek ljubezni med najlepšo kraljico mest in najsvetlejšim moškim govedom je zarohnel v noč z zapoznelo tonsko vajo, ki so ji sledile prve nastopajoče. FPZ Z'borke so zborovske pesmi posvetile uporu in se predvsem izkazale s priredbami zimzelenih ali morda zakrnelih besedil, ki sicer poveličujejo sveto neumnost teleta. Z emancipatornim in feminističnim posegom v patriarhalno podstat besedil so mučile zverino in utirale pot do svobode. Vrvež pod odrom ni pojenjal in je na trenutke celo preglasil zbor deklet in žena. In vendar so Z'borke z odobravanjem in aplavzom zapustile oder. Naslednji udarec je zadal ljubiborski trio Nina Bulatovix. Bas in boben z elektronsko podporo ter glas se vrtijo v plesu lastnih senc in vedno znova izbruhnejo v hrupno, polno zvočno soočenje s prikaznijo vedenja. Pod odrom je bilo čutiti moč šepeta in šelestenja elektronskih naprav. Zadrževali smo dih ob udarcih bobna in besede, zverina je bila ranjena.
Polurni nastopi so se izmenjavali s skoraj sočasnimi pavzami, med katerimi smo hodili vdihovat zrak pred dvorano in se vedno znova prebijali nazaj na prizorišče. Naslednji, Ludovik Material, so brezkompromisno zapeljevali s trdno elektrorokovsko plesno muziko. Kot že nastopajoči prej in tudi pozneje, vendar najbolj zbrano in neposredno je Ludovikov glas pozdravil občinstvo in poudaril skupnost v boju proti ranjeni mrcini. Damir Avdić, elektrificirani bard, se je lotil nevidne prikazni skozi oči otrok in nadaljeval ter končal svoj ples s kitaro v stilu hake – bojnega plesa kivijev. V zgodnjih sobotnih urah sem dočakal še Carnaval, ki so tokrat presenetili z močnim rezkim zvokom in pospešenim tempom lastnega težkega roka.
Dobrodelni festival za pomoč rogovski skupnosti je pritegnil množico in z angažiranim pristopom ustvaril agoro, prostor odločanja skupnosti, ki je z enotnim glasom in prostovoljnimi prispevki podprla prizadevanja za ohranitev delovanja avtonomne iniciative svetovljanov.
