Milan Mandarić predsednik NK Olimpija: V Ljubljani še nisem našel pravih prijateljev

Če bi zanikal, bi se zlagal. Zadnji mesec dni me je zelo utrudil. Pomislite, v petih dneh smo imeli kar tri izredne tiskovne konference, kar ni ravno običajno. Priznam, da je v Olimpiji trnova pot. Nisem pričakoval, da bo tako zahtevno. Ko sem prišel v Olimpijo, je bil ta klub prazen. Težko je najti prave ljudi, ki bi se vklopili v zgodbo, da bi klub normalno deloval. Zdaj smo pred koncem prvenstva, Olimpija pa ima po 21 letih naslov državnega prvaka na dosegu roke. Marsikdo bi rekel, da je to dosežek za Guinnessovo knjigo rekordov. Olimpija me je enostavno premamila. Bil sem prepričan, da lahko na podlagi izkušenj naredim velik klub, priznam pa, da doslej ni šlo vse gladko. Sem utrujen. Ko sem na tekmi z Mariborom videl poln stadion in sijajno koreografijo, mi je zaigralo srce. Res sem bil ponosen. Morda kdo misli, da je enostavno biti na tako odgovorni funkciji. Ljudje rečejo, da Mandarić nekoga zamenja in pripelje drugega, a to je zelo zahtevno. Ko sem prišel v klub, nismo imeli doma, pisarne, svinčnika. Za delo me najbolj nagradijo ljudje, ko me ustavijo na ulici in mi čestitajo. Spoznali so, da gremo proti pravemu cilju. Nič se ni zgodilo slučajno.

Dobro ste ugotovili. Večkrat sem dobil občutek, kot da sem vstopil na nepoznan teritorij. Takrat sem vedno iskal razloge pri sebi, nikdar pri drugih. Ko sem deloval v Angliji, Franciji ali Belgiji, sem doživel veliko pozitivnih stvari. Bolj ko sem bil uspešen, bolj so me ljudje cenili. V Sloveniji nisem najbolj prepričan, da je tako. Tukaj je malce drugače, a se hitro privajam.

Saj veste, kako pravijo: kar te ne ubije, te okrepi. Tukaj bi bil lahko že večkrat na tleh. Lahko bi dvignil roke in rekel, kaj mi je tega treba. Angleži pričakujejo, da se bom vrnil v njihovo ligo. Niso bili prepričani, da z Olimpijo pripravljam resen projekt. Zdaj so že malo spremenili mnenje, saj so videli, da smo na dobri poti k naslovu prvaka. Vedno pravim, da je vrednost slovenskih nogometašev mnogo večja, kot jo ocenjujejo v svetu. Zame je velik izziv delovati na tem področju. Pred kratkim sem v Ljubljani z velikim ponosom gostil predsednika Juventusa Andrea Agnellija. Čeprav Olimpija ni tako velika kot Juventus, je v Sloveniji enako pomembna kot Juventus v Italiji.

Prizadelo me je, ker se je nabralo preveč malenkosti. Ko sem videl članek v vašem časopisu, sem spoznal, da gre pri poskusu podkupovanja za resno zgodbo. Kako naj pojasnim povprečnemu navijaču Olimpije, da klub s tem nima nič? Če bi izvedel, da je nekdo iz Olimpije res ponudil nagrado za drugo moštvo, bi ga takoj odpustil. Ne morem trditi, da se poskus podkupovanja ni zgodil, verjemite pa, da bom zadevo raziskal do konca.

Ker se mi zdi nesmiselno, da bi nekdo ponudil nekemu igralcu 300 evrov za zmago. Ne vem, morda sem jaz preveč naiven in neumen za te stvari. Strinjam se, da je vsakršen poskus podkupnine nelegalen, nešporten in nemoralen, a v tej zgodbi je veliko nejasnosti. Zelo pokvarjeno bi bilo, če nam je to zadevo kdo namestil.

Klical sem na policijo in vprašal, kaj lahko naredim. Rekli so, da se moram posvetovati z odvetnikom in podati prijavo. Zdaj bomo začeli z izhodišča. Verjamem, da bo resnica prišla na dan.

Nisem si mislil, da je kaj resnice v zgodbi. Če bi moj trener iz svojega žepa ponudil denar za drugo moštvo, bi ga nemudoma zamenjal. Če bi kdo prišel do mene s podobno idejo, bi mu jasno povedal, da se v Olimpiji ne bo delalo na tak način. Ko je trener Marko Nikolić izustil rasistično opazko, so me poklicali iz časopisa Telegraph in me vprašali, ali sem začel delati po balkansko. Takrat sem ukrepal in zamenjal trenerja.

Z angleškimi novinarji sem v šestnajstih letih spletel dobre vezi. Vzpostavili smo obojestransko zaupanje. Jaz vsakomur povem resnico in ne ovinkarim. Ko je Leicester pred dnevi postal angleški prvak, so me klicali s televizijske postaje Sky Sports in me prosili za izjavo. Povabili so me tudi na klubsko slavje, a sem jim rekel, da bom v soboto slavil z Olimpijo. Ko sem imel problem s Harryjem Redknappom, so o tem pisali vsi največji angleški časopisi, a ne glede na vse sem imel z njimi vedno pošten odnos. V poslovni karieri sem velikokrat naredil napako. Če mi očitate napake v Olimpiji, s tem nimam težav, saj sem odgovoren za klub.

Moja življenjska napaka je, da zaupam vsakomur. Ko nekoga spustim v svojo bližino, mu dam vse. Drugače ne morem funkcionirati. Ne razmišljam o tem, ali je ta človek pošten ali ne. Moram mu zaupati in to pričakujem tudi v obratni smeri. Veste, težko je najti lojalne ljudi. Veliko jih je, ki sebe postavijo nad projekt. V Olimpiji očitno potrebujemo čas, da v klub pripeljemo prave ljudi. Priznam, da sem na tem področju malo tanek.

Dejstvo je, da sva z Rankom karakterno preveč različna. Imava drugačne poglede, nakopičilo pa se je preveč stvari, zato sem ga odpustil. Ni bilo tako, da bi se nekega jutra zbudil in Ranka ne imel več rad. Imela sva težave v medsebojnih odnosih, čeprav je treba priznati, da ima dobre povezave v nogometu in uspešno prodaja igralce. Verjetno pa bi se bolje znašel v Beogradu. Mene Crvena zvezda in Partizan že vrsto let let vabita v svoje vrste, a se ne vidim na tem položaju. Ne vidim možnosti, da bi lahko uspel v Beogradu. Drugače je v Ljubljani. Tukaj ne delam za plačo, ne potrebujem denarja, imam pa ogromno ambicijo, ki jo lahko uresničim. Uspemo lahko z investicijo v mlade igralce, ki jim bo na trgu zrasla vrednost, hkrati pa moramo postati stabilen evropski klub.

To je problem. Trudim se, da bi našel prave funkcionarje. Na mesto športnega direktorja bi že jutri lahko pripeljal človeka iz Anglije ali Nemčije, a imam pomislek, saj ne bi poznal slovenske kulture in razmer v regiji. Olimpija se bo morala tudi v nadaljevanju obdržati na prvem mestu, da ne bo plesala samo eno leto.

Zagotovo ne. Kdor me pozna, bo znal povedati, da nikdar nisem odšel po neuspehu. Prijateljev nikdar ne izdam takrat, ko so na tleh. Vedno jim ponudim roko. Ko bom v Olimpiji opravil svoje delo, se bom poslovil. Takrat bo klub na vrhuncu.

Nasploh imam poseben odnos do Slovenije. V vašo državo sem že pred devetimi leti začel investirati. Še vedno se trudim. Marsikdo bi zaobšel Slovenijo, jaz pa sem se vedno z veseljem vračal. Ljubljana mi je prirasla k srcu. Mesto je posebno. Ko sem odraščal v Novem Sadu, je bila Olimpija vodilni slovenski klub. O njej smo vedno govorili z velikim spoštovanjem. Moj stari prijatelj Aco Obradović je živel v Ljubljani. Ko sva bila skupaj v Ameriki, mi je povedal veliko lepega o Olimpiji.

Ne gibljem se pogosto v nogometnih krogih niti nimam veliko časa za družabno življenje. Sem pa spoznal iskrene ljudi. Družim se z bankirji, ki sem jih spoznal že pred prihodom v Olimpijo. Poznam ljudi, ki zahajajo na tribuno VIP, a pravih prijateljev v Ljubljani še nisem našel. Verjamem pa, da so vsi moji prijatelji takrat, ko sem uspešen. Po sredini tekmi v Celju so me obkolili naši navijači in me nosili po rokah. To hrani moj entuziazem. Z veseljem dajem, moram pa videti, da so ljudje zadovoljni. Če bi želel samo zapravljati denar, bi v Ljubljani zapravil milijone za zidanje hotelov, v Kaliforniji bi gradil podjetja...

Niti ne, saj se denar vrača od prestopov. Morda sem zapravil malce več, kot sem sprva pričakoval, a to ni pomembno. V življenju mi ogromno pomeni, da se lahko zvečer pogledam v ogledalo in sem zadovoljen. Ko bo Olimpija prvak, bom zelo srečen, saj bo to dokaz, da smo izpolnili prvi cilj. Na svetu ni lepšega, ko izpolniš obljubo. Zame je to najplemenitejše dejanje.