Konec osemdesetih je imela ljubljanska Olimpija eno najboljših zasedb v zgodovini. Novak, Židan, Peter Ameršek, Dinko in Damir Vrabac… Igrala je v drugi jugoslovanski ligi in se borila za napredovanje. Poznavalci so razlagali, da je bil za dobre rezultate odgovoren trener Miloš Šoškić, ki je imel hude zveze po Jugoslaviji. Drugi spet so trdili, da je to sicer res, a da brez finančne pomoči predsednika Olimpije Ivana Zidarja, sicer inženirja, nekdanjega boksarja in direktorja SCT, ne bi šlo. Kakor koli, Olimpija je pridno zbirala točke do tekme v Banjaluki, kjer so igrali s tamkajšnjim Borcem. In tudi Borac je potreboval zmago, ker jih je Olimpija v Ljubljani premagala z 2 : 0. Resni novinarji so pred tekmo vprašali takrat najpopularnejšo vedeževalko z imenom Vitovita Vava, koliko bo rezultat, in stara čarovnica je izstrelila: »3 : 0 za Borac.« Res je bilo tako. Konec koncev je bila Vava najboljša vedeževalka v državi. Ljubljančani so bili srečni, da jih niso premlatili. Vodstvo Borca je namreč pred svojimi najmilitantnejšimi navijači za vsak primer odstranilo ograjo. Mimogrede, tako prestrašenega sodnika, kot je bil tisto nedeljo v Banjaluki, zgodovina ne beleži.

A Olimpija se je vseeno uvrstila v prvo ligo in v tistem letu, polnem neverjetnih tekem, je v spominu ostala tekma z Vardarjem iz Skopja. V Skopju sta se ob tekmi srečala tudi Zidar in takratni direktor hidroelektrarne Mavrovo. Beseda je menda tekla o skupnem poslu v Libiji. In če je verjeti udeležencem, sta bila dogovorjena, da bo rezultat neodločen. A menda sta nekaj popila in pozabila povedati nogometašem, da mora biti neodločeno. Samo sodnik je vedel, da mora biti 1 : 1, Olimpija pa je vodila z 1 : 0 že globoko v sodnikovem podaljšku. Nogometašem iz Makedonije nikakor ni uspelo priti blizu gola. Na koncu jim je s sodnikovo pomočjo več kot deset minut po rednem koncu tekme uspelo. Posel je bil rešen. Menda podobno kot v sezoni 1995/1996, ko je Olimpija prvič izgubila slovensko prvenstvo. Prva je bila Hit Gorica, z legendarnim direktorjem Danilom Kovačičem na čelu. Ivan Zidar je po prvenstvu mirno izjavil: »Kaku češ premagat čluveka, če mu dnar iz avtomata leti.«

Našteli smo torej nekaj primerov, o katerih govori zgodovina in vsi smrdijo po korupciji oziroma nameščanju nogometnih izidov. So podobni podkupninam, ki naj bi jih Olimpija letos ponudila nogometašem Celja, da bi se ti srboriteje zoperstavili Mariboru? Niti ne. V zgoraj omenjenih primerih gre za ponarodela ugibanja, za zgodbe, ki jih govori ljudstvo, za urbane legende, morda celo za laži, ki naj očrnijo vpletene. V primeru stimulacij igralcem Celja pa je drugače. Gre za dokumente in priče, ki so dogodke potrdile.

Česa takega pa v dolgi zgodovini slovenskega nogometa še nismo doživeli.