Sodba v Celju
Kakor poroča »Slovenski poročevalec« je senat okrožnega sodišča v Celju obsodil »organizatorje nezakonitih prehodov preko meje«, in sicer stavbenika Franca Greina na 20 let, celjskega trgovca Božidarja Ravnikarja na 15 let, celjskega lekarnarja Iva Tončiča na 9 let, celjskega tiskarnarja A. Rodeta na 9 let, brata Štefana in Karla Kralja na 5, oziroma 7 let, Ago Rode in Marijo Grein, vsako na 3 leta odvzema prostosti s prisilnim delom, zraven pa še vse na zaplembo premoženja in izgubo dragocenih državljanskih »pravic« Titovega državljanstva. Kakor vse obsodbe pod Titovo tiranijo je tudi ta osnovana na principu, da je treba najprej človeka svečano obsoditi, da mu potem zapleniš premoženje, ki ga razgrabijo navadno sodniki, posebno premičnine. Predsednik senata dobi denar v gotovini, državni tožilec zlatnino, preiskovalni organi »OZNE« pa druge vrednote, dočim odromajo briljanti v Beograd na prste samega maršala ali pa v kaso Moše Pijade, ki je baje danes najbogatejši človek v Jugoslaviji. To je komunistična justica v Jugoslaviji in ni čuda, da radio Moskva vsak večer udarja po tatovih in banditih Titove družine. O kaki objektivni, dokazani krivdi na podlagi tudi sedanjih zakonov seveda ni govora, v celjskem primeru pa je zanimivo še to, da so obsojeni, vsi razen bratov Štefana in Karla Kralja, med sabo sorodniki, ki so jih obsodili le iz maščevanja, ker so imeli še nekaj imovine in ker je »OZNA« huda, da ji je pokazal fige in pobegnil čez mejo tovarnar Lazarevič. Ob tej priliki se je treba spomniti tudi »globoke hvaležnosti« partizanov do tistih, ki so jim pomagali v težkih časih, ko so še bili v hosti, kakor na primer obsojenca lekarnar Tončič in tiskarnar Rode. Prvi je pošiljal partizanom ogromne količine zdravil, drugi vagone papirja, sedaj pa jim partizani usluge vračajo z 9 let ječe in z zaplembo premoženja.(…)
Demokracija (Trst-Gorica), 18. februarja 1949
Redovnice in samostan kongregacije sester sv. Frančiška Asiškega so bili opora protiljudskih elementov pri prehodih v inozemstvo
V sredo se je pred okrožnim sodiščem v Celju zaključila kazenska razprava proti četvorici redovnih sester iz Slovenske Bistrice, ki so bile obtožene zaradi kaznivih dejanj proti ljudstvu in državi, predvsem pomoči pri organiziranju prebegov preko državne meje, ljudski oblasti sovražnih elementov. Pomoč, katero so obtožene nudile prebeglim, je imela jasen cilj, da se spravi preko meje čim več ljudi, ki bodo v inozemstvu rovarili proti FLRJ.
Samostan v Slov. Bistrici je postal pravo gnezdo, kjer so se zbirale osebe, ki so nameravale pobegniti. Tja so prihajali ilegalni kurirji. V ta namen je bilo na razpolago tudi samostansko premoženje.
Prvoobtoženka Toplak Antonija je kot provincialna prednica sestra Romana vedela za nameravani pobeg sedmih sester, ki so v marcu 1946 s pomočjo Čerpnjaka, ilegalnega kurirja centrale Kongregacije šolskih sester iz Egenberga, pobegnile v Avstrijo. Toplakova je pozneje prevzela in vknjižila obremenitev 20.000 din, katero je misijonska blagajna pri lazaristih v Ljubljani izplačala za poravnavo stroškov v zvezi s pobegom. Prav tako je bila obveščena o pobegu kaplana Miheliča iz Slovenske Bistrice in je na njegovo željo posredovala, da je šla z njim tudi sestra Salezija Dobršek.(…)
Toplakova je v razpravi v bistvu priznala, kar ji očita obtožnica. Skušala pa je svoja dejanja olepšati, da je bila mnenja, da vodi prebegle sestre v inozemstvo želja za misionskim delovanjem, pobeglega Miheliča pa zgolj želja za izpopolnjevanjem tujih jezikov.(…)
Pavel Neža je od vseh obtoženk najbolj obremenjena s kaznivimi dejanji. Kot sestra Avguština in od 1946 leta dalje kot provincialna prednica šolskih sester reda sv. Frančiška Asiškega ni podpirala le protiljudskih elementov pri rovarjenju proti državi v inozemstvu, temveč je dosledno zatirala tudi vsak poizkus nacionalno zavednih sester, ki so hotele odcepitev svoje organizacije od nemškega vodstva.(…)
V razpravi se je obt. Pavel Neža skušala odtegniti jasnim odgovorom, kar pa ji ni uspelo. Dokazni material je jasno osvetlil dejstvo, da je delala načrtno pri organizaciji prebegov.(…)
Zadnja obtoženka Doma Antonija je kot sestra Ivana od leta 1946 kot kuharica v župnišču v Slovenski Bistrici vedela za pobeg kaplana Miheliča in poskrbela, da se prikrije oblastem njegova premična imovina. Koncem leta 1946 se je tudi sestala z ilegalnim kurirjem, po katerem je poslala za pobeglim razne stvari. Na razpravi je obtožena skušala napraviti vtis naivnosti in zmedenosti, da bi se izognila izpovedi resnice, s čemer pa je samo podčrtala svojo zakrknjenost.(…)
Po prečitanih izpovedbah prič, ki so osvetlile tudi delo redovnic v času okupacije, ko se je večina redovnic orientirala proti narodno-osvobodilni borbi, je sodišče izreklo obtoženkam pravično kazen. Toplak Antonija 6 let odvzema prostosti s prisilnim delom, Kozoderc Marija 5 let odvzema prostosti s prisilnim delom, Pavel Neža 9 let odvzema prostosti s prisilnim delom, Doma Antonija 3 in pol leta odvzema prostosti s prisilnim delom ter zaplembo celotnega premoženja Kongregacije sester sv. Frančiška Asiškega na področju FLRJ.
Celjski tednik, 19. februarja 1949
