Stiska krščanstva je dandanes večja kot stiska zahodnega sveta, ki s svojo proklamirano ateistično agendo ocenjuje premike v njem s kratkoročnimi izkoristki. Srečanje Frančiška in Kirila na Kubi je bilo zato daleč od premoščanja verskega razkola izpred tisoč let, izredno blizu pa od tedanjih neprepoznavnih božjih poti nam laikom znanim vsakodnevnim človeškim zdraham. Tega v skupni deklaraciji verska poglavarja nista niti skrivala, ko sta k reševanju kriz pozivala mednarodno skupnost in ne svojega predpostavljenega visoko na nebu. Njuno druženje na še vedno komunističnem karibskem otoku je bilo mogoče zato, ker katoliška in pravoslavna cerkev v sodobnem svetu nista več tekmici za duše svojih podanikov, ampak jih skušata skupaj ubraniti pred zunanjimi vplivi, zaradi katerih njuna interna razhajanja postajajo brezpredmetna.
Kiril in Frančišek sta tako zabetonirala družino moža in žene kot osnovne celice družbe, dosledno obsodila splav, evtanazijo pa predstavila kot pritisk na onemogle, da se počutijo v breme družini in družbi. Dokaz, da se papež, ki je svetu ob nekaterih tovrstnih dilemah sporočal: »kdo sem jaz, da bi sodil«, vendarle strinja s tistimi, ki tako sodijo, in jim pri tem dodaja še politično podporo. Poljubi na havanskem letališču po tisočletnem razkolu krščanskih cerkva zato niso bili verska sprava, ampak kolaboracija ideologij s skupnim interesom, za katero pa bi bilo v tem trenutku nespametno trditi, da je zavržena. Prej potrebna v svetu, ki je etično močno iztirjen.
Na splošno je obveljalo prepričanje, da do srečanja med papežem in ruskim patriarhom ne bi prišlo brez soglasja ruskega avtokratičnega predsednika Vladimirja Putina. Povod za to so razni analitiki našli tudi v dejstvu, da je bil Kiril velik podpornik ponovne Putinove umestitve v Kremelj in ga je celo razglasil za »čudež, poslan od boga«. V prid njihovim ocenam zgodovinskega srečanja z za zdaj resda zgolj simbolično vrednostjo govorijo kritike jastrebov znotraj ruske pravoslavne cerkve, ki so mu odločno nasprotovali in so Kirila razglašali za »heretika«, ki se pogovarja z »antikristom«.
Zanikanja Kremlja, ki so sledila ugibanjem o ozadjih Kirilovega srečanja s Frančiškom, so bila, kot običajno, vzeta z rezervo. A če se dvomi o iskrenosti patriarha, je teže podvomiti o iskrenosti sedanjega rimskega škofa. Frančišek je v času svojega kratkega pontifikata dokazal dvoje. Najprej, da ne bo revolucionarno spreminjal Cerkve, hkrati pa, da mu je izredno mar, kaj se na tem svetu dogaja, in da bo svojo vlogo verskega pastirja izrazito politično obarval. To počne tudi med sedanjim obiskom v Mehiki, ki je vsestransko pomembnejši od postanka v Havani. Problem je le, da bi večino tistega, kar počne papež, morali postoriti politiki. Namreč vračati vero v tuzemsko življenje.
