Gor ali dol glasbene kvote, tudi glasbene vsote… Prav tako politično glasbene spletke in zarote. Včasih si preprosto zaželiš videti in slišati svoje najljubše domače glasbenike na nekem tujem odru. Če bi lahko izbiral, čim bolj zahodno od našega najzahodnejšega glasbenega mejnika. Tam, kjer kraljuje anglosaška popkulturna govorica, ki bi nas mentorsko poskušala (ob)razložiti kot eksote za (še vedno?) železno zaveso. In potem bi zadonele pesmi strojev: Your Gay Thoughts na BBC Radio 6, Laibach v Bruslju in Werefox s prekmurskih na angleške ravnice.
Ustvarjalni vrhunec
Slednja prispodoba glasbenih želja, kljub nevprašljivemu uspehu prvih dveh na gostovanju, se pravzaprav nanaša na skupino Werefox in njihov pred kratkim izdani drugi album Das Lied der Maschinen. Pesem strojev nam ponuja širši okvir za zvočno sliko raznorodnih, ne nujno kompatibilnih rockovskih tehnik, ki jih Werefox krmarijo samozavestno, vsebinsko globoko in tehnično popolnoma dovršeno. Če je njihov prvenec I Am Memory, izdan pred tremi leti, izzvenel kot samo poizvedovanje v vrtincu nakopičenih posamičnih in skupinskih idej, se novi album sliši, kot se spodobi za sodobne rock ustvarjalce. S široko odprtimi očmi nam Werefox razkažejo čudovito zvočno zakladnico, kjer se na enem mestu srečajo blues, kraut rock, zapuščeni postindustrijski obrati in v zeleno gričevje zaobjeto predmestje.
Skozi pester produkcijski in aranžerski kolorit nas popelje izjemna Melanija Fabčič - Melée, katere pevska izpovedna subtilnost krmili celostno podobo albuma. In četudi imajo tako Melée kot tudi preostali člani skupine Sašo Benko - Bekko, Manuel Hahn in David Halb za sabo prevoženo zajetno studijsko in koncertno kilometrino, bi si upal trditi, da je album Das Lied der Maschinen njihov ustvarjalni vrhunec. Mala nočna muzika, ki je ne razmejuje preteklost (Psycho Path, Manul, Sphericube), ko s široko odprtimi ušesi poskuša ujeti in podoživeti ravno ta trenutek. Ki se skozi scenosled devetih skladb sliši ali bere kot tramvajski vodnik po galaksiji. Premišljena in inteligentna sci-fi poetika (Orange Red, Omnisentient, Radical C), ki je bolj kot v višavah trdno na tleh.
Nikakor trd poslušalski oreh
To seveda nikakor ne pomeni, da so Werefox, točneje njihov album Das Lied der Maschinen, trd poslušalski oreh. Je pa tudi res, da Melée in druščina nagovarjajo širše občinstvo, ki glasbi ne prisluhne le zaradi zabave, ampak tudi zaradi razmisleka. Zato se mi zdi, da je zgolj zaradi »razmisleka« popredalčkati ali opredeliti skupino kot alternativno danes sila nepoznavalsko. Nekaj tako banalnega kot glasbeni imenovalec »za železno zaveso«. Skupina Werefox s svojim neodvisnim, indie zvokom vsekakor presega tovrstno glasbeno posploševanje, ki mu tudi glasbene kvote ne pomagajo. Če jih niste ujeli ta četrtek v ljubljanskem klubu Pritličje ali ste jih zgrešili na letošnjem festivalu Ment, jih ne zamudite na naslednjem, bližajočem se nastopu ob promociji albuma Das Lied der Maschinen v ajdovski Bazi prihodnji petek. Priporočamo.
Če se boste v naslednjih dneh mudili na Dunaju, vam predlagamo dvojni odmerek rocka. Četudi brez Lemmyja bodo jutri pogumno v Stadthalle nastopili Motörhead. Dan za tem pa bodo v dunajski Areni godli naši stari znanci Skunk Anansie. In da bo res polna skleda rokenrola, ne glede na barvne odtenke letošnjega valentinovega, bodo zagotovili reški Let 3, ki bodo v četrtek v CUK Kino Šiška premierno predstavili svoj novi album Angela Merkel sere. Vabljeni.
