Prikimaval sem vsem. Pesniška in človeška zapuščina Tomaža Šalamuna je bila v mojih očeh nesporno večja od množice, ki se je zgodnjega januarskega popoldneva zbrala na Žalah. Bili so praznični časi, obdobje prehladov in grip, a kljub temu sem se domov vrnil razočaran.
Morda sem bil pod vtisom nekega drugega slovesa, ki se je zgodil tiste mrzle dni. Na drugem koncu dežele so se namreč ljudje poslavljali od še enega našega velikana, od Slavka Avsenika. Njegov pogreb je bil tako drugačen od Tomaževega, prišel in govoril je predsednik države, prišle so kamere javne televizije, prišle so množice. Tam, v Begunjah, je bila užaloščena množica primerna izjemnosti umrlega, tu pa je v meni vztrajal občutek, da se nas je od velikega Tomaža poslovilo malo, premalo.
A v nekem trenutku me je prešinilo, da nas ni bilo premalo zbranih ob njegovem grobu, temveč nas je malo, ki nam pesmi Tomaža Šalamuna nekaj pomenijo in ki nas je njegova smrt osiromašila. V plemenu, iz katerega se je pesnik konec leta 2014 dokončno izselil, nas je le še gručica. Nikomur nismo nepogrešljivi, še manj nujni. Mi samo smo in nič več. In vedno manj nas je. Z vsakim pogrebom nas je manj.
Majhnost množice ob Tomaževem grobu zato sploh ni govorila o njem in njegovih pesmih. Govorila je o vseh, ki smo ostali za njim. O nas, ki bomo, ali pa ne bomo, še naprej prebirali njegove pesmi.
Kot mladenič, še rokersko idealističen, sem bil prepričan, da bom nekoč, ko mi usoda preneha podtikati sošolce vseh vrst, živel obkrožen le z ljudmi, ki razmišljajo podobno, s soborci za vesoljno pravičnost. Pozneje se mi je razneženemu od mladosti zazdelo, da je bolj pomembno, če z ljudmi enako čutiš, če najdeš sorodne duše, s katerimi te bo skupaj srkalo v sevdahe življenja. Naposled sem se streznil in modroval, da ni pomembno, kako nekdo razmišlja, temveč da razmišlja. Verjel sem v strpnost, v odprtost do drugačnih pogledov, zdelo se mi je koristneje in tudi zabavneje kregati se z oporečniki kot ploskati tistim, ki izgovarjajo moje misli.
A ko so izkušnje z leti utišale mojo naivno mlado pamet, mi je postalo jasno, da me je življenje povezalo z določenimi ljudmi brez reda, brez vnaprej predvidene logike in da ima vsako prijateljstvo čisto svoje razloge, še najpogosteje nezavedne.
Tako sem sčasoma sprejel, da bom namišljeno množico svojih, množico enakomislečih in enakočutečih, naključno srečeval po ulicah in lokalih, po gledališčih in galerijah svojega mesta, jo prebiral v časopisih in knjigah, poslušal na koncertih. Ob prerazporeditvi zvezd na mojem nebu bi bili ti ljudje lahko tudi moji najboljši prijatelji, zdaj pa skrbijo predvsem za znosnost okolja, v katerem živim. Njihove misli me potolažijo, ko se mi zdi, da se je že vsem zmešalo. Če bi jih moral poimenovati, bi rekel, da so moja domovina. Duhovna, kulturna, vseeno. Oni ustvarjajo prostor, v katerem sem doma.
In ti ljudje so množica, ki počasi presiha. Vedno več praznine ostaja za njimi, ki so odšli, praznine, ki je ne morejo zapolniti ti, ki prihajajo, ker so nenadomestljivi. Z vsakim odhodom je zato manj tudi mene. Aleš Debeljak je bil moja domovina in z njegovim odhodom me je veliko manj.
Zadnjič sva se srečala prav na pogrebu Tomaža Šalamuna. Hvala, da si prišel, mi je rekel. Nisem razumel njegove hvaležnosti, zadnjih besed, ki mi jih je namenil, ker sem bil tam le zaradi sebe in zaradi Tomaža. A morda je bila tudi njemu pomembna ta naša množica, morda je bil tudi on resnično hvaležen za vsakogar izmed nas, ki smo še ostali. Morda sem bil tudi jaz del neke njegove množice. Ne vem in zdaj tudi ni več pomembno.
Zadnje dni namreč razmišljam le še o tem, kako samoumevno se mi je zdelo, da je tu, med nami nekdo, kot je Aleš. Da piše tako čuteče in silno, kot je pisal Aleš, da govori tako strastno in hkrati preudarno, kot je govoril Aleš, da pošilja kartice prijateljem in znancem, da je povsod in z vsemi. Razmišljam, kako samoumeven se mi je zdel ta neverjetni človeški pojav, tako izjemen, tako poseben, tako dragocen. Tako samoumevno se mi je zdelo, da bo Aleš vedno tu in da ne bo nikdar prenehal dajati.
Grozljiva je ta samoumevnost, s katero sprejemamo vse čudeže našega majhnega sveta, in te dni nikakor ne morem odgnati misli, da bi brez nje kakšen od teh čudežev še vedno vztrajal z nami. In potem bi bilo tudi manj praznine.
