Med platnicami prepoznavamo upesnjene koordinate mesta Ljubljane, vendar je izrisovanje geografije mesta vse kaj drugega kot platforma za priklon lokalistični topografiji ali domačim kartografskim kuriozitetam. Letošnja Jenkova žirija, ki so jo sestavili Niko Grafenauer, Andrej Medved, Ifigenija Simonovič, Aleš Šteger in Tomaž Toporišič, je to izkušnjo branja povzela z besedami, da je Ljubljana v Tihotapcih lahko »vsako mesto na svetu«.
In če je Ljubljana lahko »vsako mesto na svetu«, je v Tihotapcih precej manj poljuben čas. Vsaj toliko, kot so tihotapske in tihotapljene pesmi zajete v specifičnih prostorih, so ujete v konkretne trenutke, brez izjeme imajo pesemski kraji poteze ali namige na časovni odsek, koder v spominu pesnika stojijo. Pogosto je govor o transformaciji prostora v resnici govor o neprepoznavnosti časa, kot v primeru pesmi Elegantni lok (s podnaslovom Trnovo, Ljubljana): »Novi most je tak kot novi gospodarji: prostor pomeni jim vse, čas pol toliko, mogoče ob drugi priliki. /.../ Škoda za svetlobo, ki redko, vse preredko, se pojavi skoz meglico nad gladino, časa je malo, prostora ne dam, nujno potrebujem elegantni lok. Bil sem tam: če hočeš, reci temu kraj privatnega spomina, če hočeš konec poti.« Intriganten je tudi subjekt Tihotapcev. Zmuzljiv, karakterno raztopljen med različne vloge in »obiske«, ki jih opravi, a vendarle v njegovih razgovorih z realizmom in prividi mesta slutimo integralno izkušnjo. Sploh ko sega – kot vsaka dobra poezija, vsaj za trenutek – onkraj sebe: »Mnogo sob: kdo bi jih štel. Moj namen je skromen. Rad bi se odlepil od začetniške skupine, po stropu rad bi hodil in trosil seme sevdalinke kot bršljan in svoj čas bi meril na obeh straneh blazine.«
Kako pravzaprav potekajo realistična potovanja po mestu? Približno tako kot v eni najizrazitejših pesmi zbirke, Nujna oprema (s podnaslovom Klop, skoraj spomenik Edvardu Kocbeku): »Popoldne se oglasim z družino na sprehodu, rolerji, skeleča kolena, zvečer, še raje ponoči, temnomodro, se pripeljem na biciklu in brez svetilke, mladenič starih časov, ki dogovore spoštuje.« Figura temnega jezdeca na kolesu, ki ob večerih postava ob svoji osebni ikonografiji mesta, ima grotesken, komičen in močan sporočilni naboj, odraža pa odločujočo specifiko zbirke: obiski krajev niso nikoli zgolj reference na prostore kot take, pač pa vedno znova večreferenčni govor o poti skozi obče kulturno in lastno intelektualno prostorje: »Tvoje pesmi proti mestu šepetam, ki se mi orjaško zdi, včasih drobno kot grafitna pika. Motnje na zvezi, polomljen teleskop, omamni vonj akacije. Jutri bomo vsi neobzirni, čeprav v majhnih dozah. Raje odpeljem, vrtim pedala, vneto diham, vabeča obala, vozim v tvoj dnevnik iz Dalmacije.«
Aleš Debeljak je Jenkovo nagrado prejel že za zbirko Slovar tišine, pomenljivo pa je, da oba nagrajena naslova nosita skupni besedni koren, četudi tišini iz let 1987 in 2009 zvenita povsem različno. Zbirko, ki je čisto pravi »mestopis« (pod tem naslovom se je prvotno napovedoval njen izid) je plod dorasle in razrasle melanholije, tistega tipa doživljanja sveta, ki je po Kantu najbolj temeljit. Melanholija, spominjanje in nostalgija, ki veljajo za nedejavne, pasivne miselne formacije, so pri Debeljaku aktivno delujoče, vir žive, nepredvidljivo gibajoče se misli, ne le hodečih stopal. Načini govora o prostorju v Tihotapcih puščajo blagodejen vtis, da je za spretne avtorje in njihove bralce v prazni beli sobi vsaj toliko zgodbe kot ob kipu ilegalca, v stari knjigarni ali za zidovi nekdanje tovarne.