Avtobiografska animacija spomina služi poklonu "navdihujočim užitkom v razlikah, plodnim oblikam skupnega življenja, ustvarjalnega soočanja umetniških, jezikovnih, narodnih in verskih razlik, neposredni izkušnji življenja na prepihu kultur", kot opisuje Debeljak svojo izkušnjo odraščanja v Jugoslaviji. Milost živeti v multikulturni družbi, še preden je ta postala zaščitni znak liberalnih lepih duš, pa ni bila dana vsakomur, zato je osrednje vprašanje, kako "tuga za jugom" v Debeljakovih esejih presega romantični kuriozum in postaja splošno navodilo za uporabo domotožja.
Avtorju pri tvorjenju vtisa pomaga iskrenost - Debeljak koplje za plemenito rudo tudi zato, ker živi v svetu, ki ga ne zanima, "zavezan izgubljeni stvari, ki predstavlja moj dom". Ob vprašanju nostalgije bi tisti blago cinični dejali, da imajo generacije v najboljših ustvarjalnih letih z njo čedalje več težav. Debeljakovi eseji gotovo sovpadajo s siceršnjo kolektivno afiniteto do zapuščine potopljene civilizacije, ki se rada napaja prav v izdelkih popularne kulture in anekdotično bogati zasebniški izkušnji družbenega konteksta. Debeljakov primer je bistveno drugačen, saj ponuja artikulirano plat ogledovanja (v) preteklosti, pri tem pa svoje zgodbe o intimni kulturni formiranosti ne dviga na raven posplošitev. Njegova kritična zmožnost si podreja pripravno čustvo in sega tostran sentimenta, avtor nostalgijo napaja in presega z mišljenjem.
Debeljak svoj iskrivi angažma ponuja predvsem v popisu potopov v svet književnosti. Brv vpne do piscev, ki so mentalno in čustveno ponotranjili mnogokulturni prostor med Triglavom in Vardarjem, med Donavo in Jadranom, preden so jih odnesle vihre vojne in usodna naključja zgodovine, kot pravi. Eseji o Kišu, Crnjanskem, Albahariju, Hemonu, Simicu in Štiksu so s strastjo napojena opisja, zgodbe, interpretacije in kontekstualizacije, v katerih doživljajski vtisi sklepajo dlan z bralsko izkušenim dojemanjem literature. Tovrsten esejski nastop je v funkciji obrambe koncepta duhovne identitete, tistega pogosto težavnega koncepta, ki se odreka determinizmom in je sumljivo prepihan z vseh strani. Debeljakovo izpričano nezanimanje za sodobnost je v nenavadnem kontrastu kvečjemu z dejstvom, da je prav sodobnost z obiljem komunikacijskih in distribucijskih mrež izkazano goden čas za identitete, ki se tvorijo na odprtem, predvsem pa v odrekanju pripadnosti in razvrščanju.
Med bralci so tisti, ki za sabo prav tako vlečejo zgodbe preteklosti, in oni - po sili bioloških danosti vse bolj številni -, ki jim je jugoslovanska stvar historični fakt, dobro televiziran sod smodnika ali nastavek za zgodbe, nedvomno polne empatije. Za slednje so Debeljakovi eseji nujno nekaj podobnega, kot so bila za njegovo pisateljsko generacijo "šokantna pričevanja o trpljenju v primežu titoizma in v španskem škornju komunistične vladavine", ki so jih podajali njihovi starejši pisateljski kolegi. Oddaljena zgodba, ki se je sicer zavedajo, a jih ne opredeljuje na usoden način.
