Ta prišlek, Tomaž Šalamun, pa se ne pusti, bi se lahko zatrdilo. V zbirki Prišleki obstaja potrdilo za vztrajanje v poetični suspenziji. Nastajalo je v času, označenim z zima - pomlad 2007, v krajih Pittsburgh, Iowa City, New York. So to kraji, je bil tisti čas letni? Prišlek, pesnik je prinesel od tamkaj semkaj in od tedaj do zdaj nekaj prenosov svojih popotnih misli. "Jezikovna svežina, ki jo je Šalamun tako rekoč iznašel, je še zmeraj v njegovi lasti, a je prepletena s fino mrežo skrivnih vstopnih točk. Za poezijo, ki je bila od nekdaj definirana s svojo odločno prisotnostjo tukaj in zdaj, hkrati vedno in povsod, pomenita fiksacija in prisotnost dvoma mogočni pretres." Urednik Andrej Hočevar na knjižnem zavihku tudi z navedenim poda prišleku prostor.
"Vržen sem v kapital, da / bi si zamaskiral padalo, nosač." Z navedkom se konča pesem Oči so globlje od rastlin. Navedek urednika in navedek pesnika lahko nakažeta, na kakšen čas se nanaša tokratna zašalamunizirana prestopna točka, na kako pomenljiv trenutek se lahko ujame pesem, ta črkovna ploskev, ta znakovna prikazen. Pesnik se vživlja vanjo, ona ga poživlja, tudi preživi, če se pokaže priložnost. In pesnik dodeluje možnosti za takšne priložnosti, ko lahko pokaže oziroma odkaže pesmi prostor: njej in sebi ob njej, za njo in zanjo.
Sledeče strogim predpisom o pesmi, ki je sestavljena iz parov vrstic, se dogodi, da strogost popusti. Vrstični pari postanejo še vse kaj drugega. Tudi trivrstični in, kar je s stališča slogovne strogosti blizu nezaslišanosti, brezvrstični pari, celo večparne vrstice, celo razvrstičene so te pesmi. Tako, na pogled preširoke pesmi, pa tako, na prvo branje že prebrane pesmi. Pa, proti koncu izpolnjevanja bralne navade celo pesmi skoraj brez prazne vrstice. Celo, da, celo brez prazne vrstice. In pesmi brez naslovov. Za pogrešati je tudi naslove brez pesmi, poleg postane bridkosti, poleg različnih leg smiselnih povezav, prehodov.
In končno tisto pravo, pravcato in edino pravilno vprašanje: pa o čem sploh pesmi so? Pododgovor: o osebah, ki so brez lastnosti osebka, o vsebinah, po katerih se ne kaže spraševati pretemeljito. Ena od pesmi že začetkoma dožene: "Mišljenje v poeziji je belo železo, ki se / oplaja v kači."
Navajenost na Šalamunovo pesnjenje in navajanje njegovih tako ali drugače zaznamovanih uspehov in upehanj lahko stori, da se kar pozabi, kako preprosto in zadovoljstva polno je morda sestavljati izdelek, zapis poimenovan. Previdnost vsekakor ni odveč, saj je pesnikova vidnost pogosto spletena z njegovo vednostjo o odločitvi za predajo, ki ni vdaja. Je pač dajanje, so vsekakor dejanja. Drznost, tista lastnost za dosego vsaj bližine predcilja, postane dejstvo upočasnjevanja. A poleganja ni. Je slikanje s črkami, je dostojanstvo ob pregledovanju nakopičenih ovir za vnovično zorenje.
Koliko je torej letnih časov za določitev tiste ednine, tiste točke prekoračitve, ko je meja zadaj, zbadanje vrstic pa še vse naokoli? Vsekakor vsaj eden, da požene prebiranje v tek.