Ti kratki zapisi mi povedo vse tisto o njem, zaradi česar se ga bom spominjal. Zato na tem mestu ne nameravam obnavljati Aleševe življenjske in ustvarjalne poti, gosto posejane z dosežki in uspehi na tej in na oni obali Atlantika in na vseh straneh Balkana, pač pa vse tisto, česar takšno golo knjigovodenje ne zmore odražati. Ostal bom pri posvetilih, le da jih v teh vrsticah vračam njemu.
Aleš Debeljak je v univerzalistični in enciklopedični maniri renesančnega mojstra nenehno združeval umetniške senzibilnosti in znanstvene refleksije, mimesis in ratio, dionizičnost in apoliničnost. Slovenska humanistika mu je lahko hvaležna, da je že na začetku svoje kariere vanjo zasejal nove premisleke – o postmodernizmu in o novih duhovnih gibanjih – in jih kasneje vseskozi kritično preverjal, nadgrajeval, širil. Iz brvi je postavljal mostove, da bi po njih hodil, pod njimi plaval in čeznje letal. Odgovornost do sveta mu ni dopuščala, da bi se omejeval zgolj na čedalje bolj zaprto, samozadostno in sterilno raziskovalno sfero, ampak je v njej vseskozi nastopal kot javni intelektualec v najbolj plemenitem pomenu tega pojma. Ne pade mi na pamet nobena odmevnejša diskusija, v kateri ne bi na ta ali na oni način sodeloval, jasno povedal svoje mnenje, v kateri ne bi s svojimi stališči ravno toliko očaral kot navdihoval.
Vseskozi – naslednja stalnica - z podpornim občutkom za vse tisto, kar bi sicer ostalo vehementno prezrto, za nežno porajajoče ali za eksistencialno robno. Predvsem pa mi bo po njemu ostala očitno izumirajoča lastnost predajanja in razdajanja vsemu okoli sebe: ljudem, svetu, besedam, premislekom, čustvom, ljubezni. Bil je izpolnjen človek: ničesar se ni lotil in ničesar ni zaključil brez zanj značilne strasti in slasti, erosa, patosa, angažmaja.
Pa vendar. I've got scars that can't be seen, I've got drama, can't be stolen, Dobil sem brazgotine, ki jih ni mogoče videti, sem sredi drame, ni je mogoče ukrasti, v temni slutnji na svojem zadnjem albumu šepeta David Bowie v pesmi Lazarus, lepi od bolečine. Morda je prav zato, ker je Aleš tisto edino zares pomembno, neskončno najpomembnejše – strast, toplino, lepoto – tako širokogrudno razdajal z vsemi, ki smo ga spoštovali in ga imeli radi, tega v tem volčjem času zmanjkalo prav njemu samemu.
