Ko režiram novo predstavo, se povsem izključim iz svoje vsakdanjosti, opustim družabne stike, suspendiram družbene vmreženosti, v veliki meri celo »zanemarim« družino (s hčerko se vsako jutro zaletiva drug v drugega na vratih kopalnice; ona hiti v šolo, jaz pa na vajo) in se začasno naselim v svoji vzporedni realnosti. To ni nekakšna zasebna muha, temveč splošno pravilo in tudi eden izmed tistih paradoksov gledališča, ki ga je laičnim ušesom najtežje razložiti: kot najbolj javna, ali če hočete, družbena umetnost, ki nosi v svojih genih zapis izvornih družbenih razmerij, nastaja daleč stran od javnosti, v neudobnih bralnih sobah, zatemnjenih dvoranah, na odrih, natrpanih s kramo iz nekih drugih improviziranih fikcijskih svetov ali njihovih ruševin, tudi v povsem zasilnih, za nobeno življenje primernih prostorih, v katere javnost ne bi vstopila, četudi bi ji vrata odprli na stežaj. Pri tem pa gledališče z ultimativnim posnemanjem družbenih fenomenov računa prav z učinkom na vsakokratno družbeno dejanskost in na drzno prerazporeditev njenih pomenov, povedano naravnost: njegove ambicije so vedno politične; v svojih skrivnih delavnicah in alkimističnih laboratorijih od nekdaj ustvarja strelivo, ki naj bi povzročilo določeno razdejanje, če pa že tega ne, se mora vsaj njegov pok daleč slišati. S pisanjem, na primer, je (lahko tudi) drugače, če pravilno sklepam iz precej razvpitega aktualnega slovenskega romana, ki ga po grižljajih prebiram v popoldanskih odmorih med dvema vajama: malo pišeš roman, ko pa se tvoj navdih izčrpa, zlahka odideš na pivo v priljubljeni lokal ali po poteh spominov in tovarištva ter tako nemara ustvariš gradivo za naslednje poglavje. (Dostojevski seveda ni pisal nič drugače.) Gledališka vaja pa je nekakšna skupinska prisila in postopek discipliniranja vsakršne svobode, ultimativni prestop v samo maternico resničnosti, kjer na golih tleh iščemo zlato zrno tistega umisleka, ki ga potem kot plod zarotniških razodetij oblikujemo v predlog drugačnega sveta, takšnega, ki bi lahko bil bolj po meri naših realnih utopij.
Najmanj dvajset let svojega življenja, preračunavam včasih, sem preživel v teh nepospravljenih temnicah in rokodelskih delavnicah za brkljanje z dejanskimi in fikcijskimi svetovi, pod nadzorovano umetno svetlobo, vsepočez popisano s sporočili, daleč stran od vsakršne zunanjosti. Dvajset let (samo)izključenosti iz življenja, mrmram patetično sam vase, medtem ko se je zunaj dogajala zgodovina in šla brez pozdrava mimo mene. Če bi me zdaj kdo vprašal (pa me ne bo), kje sem bil pred petindvajsetimi in več leti, ko bi moral biti na tem ali tem zborovanju, rock koncertu, demonstracijah, plebiscitu, v vojni in kar je še bilo tega zarjavelega škripanja zgodovine, bi še najbolj po resnici moral odgovoriti: v gledališču, na vaji. To še posebej velja za »romantična« gledališka leta v Mladinskem, ko sem komaj kdaj pomolil glavo iz njegovih kleti (kleti zgodovine?), da bi izkašljal prah in oči spet navadil na dan. Tedaj smo svojemu vztrajanju v socialni izolaciji pripisovali presežne, celo eshatološke vrednosti, pa tudi zgodovina se je kar močno zataknila v tistih kleteh, saj smo jo drzno spotaknili, se glasno ponorčevali iz njene ostarele in groteskno naličene podobe, kar pošteno naoljili njene iztrošene sklepe in ležaje ter ji dali novega vetra vsaj z ventilatorji za proizvodnjo in razpihovanje gledališke megle. Misel, da predelujemo zgodovino in jo na svoji umišljeni njivi tudi na novo pridelujemo, je bila ogenj, ki nas je grel, in zrak, ki nas je hranil…
Zamišljen pogled skozi okno me opozori, da se zunaj že dani. Kmalu bo treba pritisniti piko na konec te meditacije, zapreti računalnik in se odpraviti na vlak za Celje, kjer bo že ob desetih nova vaja za Pinterjevo komično farso Varovano območje. The Hothouse kot metafora sodobne Evrope. Se bo njena sarkastična (pre)drznost razkrila naveličanemu umu današnjega gledalca? Dvomi in strahovi me še kar naprej preganjajo (za prestrašenega človeka sem bil rojen, v dvomljivca sem se vzgojil sam), medtem ko zaspano strmim skozi okno vlaka in razmišljam o zgodovini, ki spet ropota tam zunaj, onstran, za sabo pa pušča mučna vprašanja, zagatne metafore, človeške poškodbe in tudi trupla. Ni druge, nočne izmene je konec, treba se bo preklopiti na dnevno obratovanje…
