Ko človek pride v Vitanje in ga pogled na zgradbo KSEVTa za hip pribije k tlom, mu naredi noge težke in dih težaven od osuplosti, najprej pomisli: v tem kraju se je ustavil bog in v njem pustil svoje znamenje. Pa ne ta naš cmeravi krščanski bog, temveč razsvetljeni olimpski Apolon, ki je krojil mero in smisel grške umetnosti in ki ga je za pomočnika pri prenovi evropske kulture, še posebej gledališča, pred dobrim stoletjem in pol na novo vpoklical v življenje že Richard Wagner. To je storil v programskem spisu Umetnost in revolucija (1849), kjer je ob tem zapisal nekatere preroške misli, tudi tole: »Država in skupnost morata pretehtati svoja namenska sredstva, da bi lahko gledališču omogočila ukvarjanje z njegovim višjim, resničnim poslanstvom. Ta smoter bo dosežen, če bodo gledališča podpirana do te mere, da bo smela biti njihova uprava edinole umetniška in je ne bo nihče bolj sposoben voditi kot umetniki sami (…): popolna svoboda jih lahko združi v prizadevanju za uresničitev smotra, zaradi katerega so se osvobodili podvrženosti industrijskemu dobičkarstvu; ta smoter pa je umetnost, ki jo lahko razume le svobodnjak in ne suženj pridobitništva. Sodnik njenih dosežkov bo svobodna javnost.« (R. W., Izbrani spisi, prev. Tanja Petrič et al., SH 2014, str. 35-36).
Wagner je svojo utopijo uresničil v Bayreuthu. Po legendi, ki jo je sam ustvaril, naj bi s prstom na slepo pokazal neko točko na zemljevidu in na tistem mestu potem zgradil gledališče – na hribu nad mestom, kamor še danes romajo petični verniki njegove glasbene religije. Če je tisti prst na metafizično točko naključja res usmerjala nevidna Apolonova roka, da bi jo s tem spremenila v središče in os, okrog katere se vse vrti, pa je pri gradnji gledališke stavbe in zasnovi festivala Wagnerju izdatno pomagal bavarski kralj Ludvik II., neuslišani ljubimec, obsedenec z njegovo glasbo in v svoji norosti kljub vsemu razsvetljeni vladar, ki bi proti sovražniku namesto vojske raje poslal orkester, da bi zaigral kaj iz Wagnerja. (In nedvomno bi se, če bi se to zgodilo, sovražniki na mah razbežali; Ludvik je bil luciden norec in vladar.) Stoletje pozneje, po drugi svetovni vojni, so nekatere evropske kulturne politike (francoska, nemška…) morda nezavedno, a skoraj do zadnje črke uresničile navedeni Wagnerjev koncept in na ta način kulturi podelile silovito moč, umetnikom pa svobodo, s katero so lahko soustvarjali in spreminjali evropsko družbo, njene realnosti, diskurze in utopije. Danes se obe strani v imenu drobnjakarskega dobičkarstva odpovedujeta temu konceptu, danes o presežnih »norostih« v Evropi in Sloveniji odločajo puščobni birokrati.
Slovenski KSEVT bi bilo treba razumeti kot objekt, ki je nastal iz izvirnega in povsem nestandardnega premisleka različnih tradicij, od klasične apolinične harmonije in Galilejeve vere v moč znanstvene misli do Wagnerjeve anarhistične »norosti« in navsezadnje tudi primarne slovenske ljudske kulture v najžlahtnejšem pomenu besede. Po drugi strani pa KSEVT vse te tradicije tudi presega in jih ukinja, saj je nastal iz mišljenja prihodnosti. Zato KSEVT ni samo slovenski Bayreuth, se pravi scenografski dispozitiv za uprizarjanje avantgardističnih umetniških stvaritev, niti prazen označevalec, ki bi ga morala šele kultura (ali država) naseliti s tradicijami in pripovedmi. Pač pa je KSEVT objekt, bolje rečeno: aparat, ki nas nagovarja iz prihodnosti in ki s svojim »sporočilom« ponuja prav boljšo prihodnost tako različnim tradicijam kot tudi precej klavrni slovenski kulturni zdajšnjosti.
Gladovna stavka Mihe Turšiča, sosnovalca in donedavnega direktorja KSEVTa, je tako mnogo več od protesta zoper kulturno zabito kulturno politiko. Nasprotno, Turšičevo gladovanje je gesta, ki s herojskim samožrtvovanjem jemlje nase celotno usodo slovenske kulture, saj se (kot eden zadnjih, se zdi) bori za njeno kolikor toliko spodobno življenje. Za preživetje. Prav te dni se, kot slišimo, »išče rešitev«, ki se bo nedvomno tudi našla, kar je seveda prav in nujno: nobena ideja, nobena kultura ali celo država ni vredna, da bi človek zaradi nje ogrožal svoje življenje in mučil telo in duha. Nobena birokratska (i)racionalnost ne bi smela topoumno spregledati izjemnih, nadstandardnih dosežkov duha ali celo delovati proti življenju. Turšič mora prenehati s stavko in izbrati druge načine boja, poprijeti za drugačna orožja, navkljub političnim pogojevanjem, ki spominjajo na tržnico sužnjev, navkljub spretno nastavljeni pasti in spletki, ki jo je mogoče videti s kilometrske oddaljenosti. S stavko je treba prenehati zato, da bi KSEVT živel dalje in ostal živo srce (nove) umetnosti in simbolno središče slovenske znanstvene tradicije. Srce KSEVTa pa so »svobodnjaki« Dragan Živadinov, Miha Turšič, Dunja Zupančič, ljudje Vitanja in drugi, zato ga pod krinko »rešitve« nikakor ne bi smeli prepustiti v prosto uporabo »sužnjem pridobitništva«. Prav na to nevarnost bi morala biti zdaj pozorna »svobodna javnost«, kolikor je je še ostalo.