Močan piš vetra me je na Kongresnem trgu hvala bogu zdramil iz naivnega upravljanja z domišljijo in iz visokih krošenj tamkajšnjih platan dvignil pravi oblak raznobarvnega jesenskega listja, ga zavrtinčil nad mano, da bi veliki suhi listi potem ropotajoč padali dol na tlak in se preobračali, kot da je v njih še polno nekakšnega življenja. Privid me je bliskovito preselil v neke druge čase pred mnogimi in že zdavnaj ugaslimi leti, ko je na prav tak jesenski dan veter vrtinčil listje po zraku in ga mešal z ogromnimi jatami škorcev, ki so tik pred velikim potovanjem plesale pod nebom svoje vrtoglave obredne balete. Na pobočju gore sem pasel živino, zakuril ogenj in si na njem spekel rešto kostanja. Nenehno lačen sem ravno sedel k dogorevajočemu ognju, da bi použil slastne gozdne plodove, ko sem zaslišal nenavadne zvoke in kmalu ugledal tudi njihov »srhljivi« izvor. Poševno po pobočju je prihajala čudna kolona tujih ljudi, otovorjenih s culami, nahrbtniki in potovalkami. Hodili so hitro in molče, slišali so se le udarci njihovih korakov po kamniti poti. Na smrt sem se prestrašil, spustil iz rok tisto rešto in zbežal v najbližje grmovje. Pojav tujega človeka je bil zame vedno podoba groze, tokrat pa… Zdelo se mi je, da bo bitje mojega srca preglasilo njihove korake. Tudi moje živali so se močno vznemirile, dvignile glave, se sprva zastrmele proti potovalcem, potem pa začele radovedno hoditi proti njim. Moral sem zapustiti svoje skrivališče in steči za njimi, da bi jih s histeričnimi udarci s palico spravil nazaj, »na pravi pašnik«. Vse zaman, izdajalske krave so zdaj že tekle za odhajajočo kolono, očitno so zavohale kaj boljšega od običajnega jedilnika. Besen in obupan sem začel silovito jokati. Mlajši moški z začelja kolone se je obrnil, zavpil nekaj nerazumljivega in zamahnil z rokami proti živini, da se je prestrašeno obrnila in stekla nazaj proti svojemu pašniku. Skupaj sva jo spravila spet v red. Pri mojem ognju je moški počepnil, si malo pogrel roke, me pogledal in nekaj rekel. Nič nisem razumel. Potem je z rešte potegnil za pest kostanjev, segel v žep in mi nekaj ponudil. Ker sem stal kot okamenel, brez diha in besede, je tisto položil k ognju na tla (bil je majhen žepni nožič), mi pomahal in stekel za svojimi, ki so bili že daleč, še vedno pa sem slišal njihovo hojo, ko so šli nekam tja – proti drugosti? Drugam? Nikoli nisem izvedel, kdo so bili in zakaj so šli tam mimo. Doma niso prav verjeli moji štoriji, rekli pa so, da so bili mogoče Vlahi…
Kateri od obeh prividov je bolj resničen? Na eni strani je cinična intelektualistična ironija, ki se kritično razburja in proizvaja umne metafore v relativno varnem gnezdu na kavču pred televizorjem, na drugi pa reakcionarna predstava o življenju, ki gre naprej, saj je kljub begunski kalvariji še vedno tu romantična jesen, ko odpada listje, ljudje pa pečejo kostanj. Ne vem, ali imam sploh pravico do takšnih prividov, vem pa, da se tistih strahov pred neznanimi, tujimi ljudmi v davnih otroških časih nisem osvobodil ne doma, ne v šoli in ne v cerkvi, ampak sem se moral za to svobodo vzgojiti sam, v dialogu z drugimi posamezniki, s katerimi sem v življenju tako ali drugače bil. Te svobode si nikakor ne pustim vzeti, kot ne dopuščam, da bi me nagovorilo strahovito sovraštvo, ki ga, ne le v zvezi z begunci, temveč z vsemi »drugačnimi«, v tem času širijo (desničarski) politiki, njihovi mediji in njihovo besno »ljudstvo«. To sovraštvo po silovitosti in prostaškosti presega celo domobranske diskurze iz let druge svetovne vojne. Tu je meja in tu je tudi ograja, magari iz bodeče žice, če je treba. No pasaran!
