V Nemškem nacionalnem gledališču v Weimarju, katerega prvi intendant je leta 1791 postal nihče drug kot Johann Wolfgang von Goethe, pa začenjajo te dni novo gledališko sezono z uprizoritvijo najbolj sporne, če ne kar najbolj zavržene knjige v moderni zgodovini, Hitlerjevega katekizma nacistične ideologije in družbene prakse Mein Kampf. Uprizoritev podpisuje berlinski gledališki kolektiv Rimini Protokoll, poleg Weimarja pa so projekt, ob pomoči ustreznih državnih institucij in finančnih skladov, podprli tudi drugi koproducenti z nemškega jezikovnega območja, od Züricha in Münchna do Berlina in Mannheima. Predstavo si bomo lahko ogledali že v začetku oktobra tudi v avstrijskem Gradcu na festivalu Štajerska jesen. Projekt ima vse pogoje, da postane dogodek sezone.
Nemško gledališče tako daje zloglasni knjigi in vsaj posredno tudi njenemu avtorju, ne glede na koncept uprizoritve, na voljo svoje odre, da znova spregovorita in nagovorita (današnjo) nemško in evropsko javnost, kar v izjavi za Spiegel z malo nelagodja priznava tudi član skupine Daniel Wetzel. A pomembnejše od te dramaturške »dileme« utegnejo postati prav konotacije in pomeni, ki jih bosta k temu odrskemu branju dopisala aktualni družbeni kontekst in zgodovinski trenutek. Nobenega dvoma ne more biti, da sodi v koncept »mavrične« družbe in kulture tudi odprta in svobodna razprava o tako spornih in tabuiziranih knjigah, kot je Mein Kampf; navsezadnje je Nemčija prav na ta način učinkovito in z odliko izvedla proces denacifikacije. Z drugimi besedami: stvari je postavila na svoja mesta, kar pomeni, da razprava, ki bi relativizirala zločinskost nacizma, razsežnosti holokavsta, tudi Hitlerjevo vlogo itd., danes ni več mogoča. Liberalna kritična javnost jo zavrača. Šele predsinočnja weimarska premiera uprizoritve Adolf Hitler: Mein Kampf, Band 1 & 2 (ki je kakopak nismo videli) pa je lahko odgovorila na vprašanje in dilemo, ali gre pri »provokativni« repertoarno-politični odločitvi za odrsko branje Hitlerja (v nemščini in hebrejščini!) za kaj več kot za željo po medijskem škandalu, politični provokaciji in zlizanem teatrskem šoku, pa tudi, ali bo predstava sprožila tvorne debate ali pa jo bodo gledalci in kritični profesionalci použili z enako stoično ravnodušnostjo, s kakršno v zadnjih desetletjih použivajo masovne količine vsakovrstnih gledaliških izmislekov.
Člani skupine Rimini Protokoll (Wetzel, Helgard Haug in Stefan Kaegi; slednjega danes ni več zraven) niso kdor koli. Sodelovati so začeli leta 1999, takrat še študentje na univerzi v Giessnu, pod sedanjim imenom pa vsestransko kreativna trojica deluje od leta 2002. Že od samega začetka jim je bilo »usojeno«, da s svojimi radikalnimi preseganji vseh obstoječih uprizoritvenih praks in konceptov postanejo hvaležen objekt teoretskih disertacij in da se tako rekoč sproti vpisujejo v zgodovino. Dolgo so, na primer, zavračali sodelovanje s profesionalnimi igralci, temveč so raje angažirali »eksperte« iz drugih, »realnih« poklicev. Gledalci so njihove uprizoritve (performanse, instalacije, intervencije itd.), ki nočejo več biti fikcija, temveč življenje samo, spremljali med vožnjami z avtobusi in vlaki, v predstavi/performansu Call Cuta (2005) pa navodila za »gledanje« (in »uprizarjanje«, gledalec je bil sam svoj performer) prejemali sproti, preko mobilnih telefonov, med sprehodom po berlinskem Kreuzbergu. Zenit je skupina dosegla z uprizoritvijo Marxovega Kapitala (2006) in zanjo prejela skoraj vse nemške in evropske gledališke nagrade. Postali so blagovna znamka in eden najpomembnejših izvoznih artiklov sodobne nemške kulture. Začeli so sodelovati z običajnimi, meščanskimi teatri in se – to se rado dogaja – postopoma institucionalizirali. Uprizarjanje Hitlerja obeta vrnitev na prve strani feljtonskih prilog in nov obrok medijske slave.
Promocijski članek v Spieglu označuje Mein Kampf kot nekakšno »protiuprizoritev«, negativ Kapitala, celo scenografija (ogromen regal, poln knjig) je menda ista, le da jo tokrat gledamo s hrbtne, prazne strani. OK! Mar to pomeni, da je ena najpomembnejših knjig politične ekonomije in družbene teorije zdaj izenačena z obskurnim nacističnim pamfletom? Da je ti dve knjigi mogoče brati na isti ravni, ju vzporejati in preobračati kot dve strani istega kovanca brez vrednosti? Mogoče bo aktualna uprizoritev umetniško uspešna in bo potovala na festivale, dobivala nagrade. Bo torej tudi Adolf Hitler (končno!) začel prejemati gledališke nagrade? Uprizoritev Adolf Hitler: Mein Kampf, Band 1 & 2 tako, še preden smo jo lahko videli, zastavlja mnoga mučna vprašanja, pod vprašaj pa postavlja tudi status gledališkega odra in njegovo moderno, razsvetljensko tradicijo. Seveda, nastaja v mavričnem času, ko je vse znova odprto, ko je vse spet možno. Prav zaradi tega pa je morda na mestu (staromodna) misel, da si evropsko gledališče na svojih trhlih deskah ne zasluži (še) Adolfa Hitlerja, da ta »avtor«, vsem konceptom navkljub, tja nikakor ne sodi.
