Režiser Volker Lösch, na primer, uprizarja v dresdenskem gledališču manj znano dramo Maxa Frischa Grof Öderland (moritat o državnem tožilcu, ki izstopi iz svojega družbenega okolja in se kot samoizobčenec, oborožen s sekiro, odpravi na pravičniški pohod, da bi mimo zakonitega reda in zgolj po nareku svoje sprotne volje in volje vse številnejših privržencev, uveljavljal nekakšno »ljudsko« pravico) kot oster aktivistični protest proti zborovanjem in geslom militantnega desničarskega gibanja Pegida, ki je prav v Dresdnu in Leipzigu zbralo in nevarno razgrelo največje množice privržencev. Članom zbora (igrajo ga kar meščani in meščanke Dresdna), ki je v Frischevi drami pretežno nema priča dejanja, je Lösch dodelil obsežne dokumentarne replike, ki so neposredni citati iz govorov Pegidinih voditeljev in »ljudskih« skandiranj, pa tudi iz odzivov vladajočih nemških politikov in refleksij, ki so jih kot odziv na nevarne grožnje svojih someščanov napisali kar člani zbora sami. Nastala je predstava, ki je nekakšna nova zmes starega agitpropa in sodobnih podijskih debat in prepirov. A kar pri tem političnem spektaklu najbolj osuplja, ni vprašanje, ki ga nenehno momljajo v brk konservativni kritiki, češ »kje je tu umetnost«, temveč dejstvo, da oba dogodka, nacistično rjovenje in gledališka predstava, potekata tako rekoč sočasno, Pegidin večdesettisočglavi postroj na velikem trgu pred gledališčem, predstava pa le nekaj metrov stran, na gledališkem odru. Oba dogodka ločujeta le zid in kordon tišine gledališkega foyerja, na obeh krajih pa lahko prisluhnemo istim replikam in monologom, istim geslom in njihovim odmevom v množici, tudi isto ljudstvo pravzaprav gledamo tako tu (v gledališču) kot tam, na zamračenih trgih in ulicah Dresdna. Oba dogodka osvetljujejo le visoko dvignjene bakle. Pa vendar sta to dva radikalno (raz)ločena svetova, čeprav se fizično nahajata skoraj na istem mestu. Zdi se, da v Dresdnu doživljajo dokončni poraz vse utopije o zlitju in sožitju umetnosti in življenja, ki jih je množično fabriciralo dvajseto stoletje. Zdi se, da zid (ne le četrta, temveč tudi peta, šesta in vse druge stene), ki ločuje svet umetniške refleksije odra od dejanskosti občinstva v parterju, ni bil nikoli realnejši, kot je danes v Dresdnu. In to sploh ni nujno zelo narobe ali slabo.
Dresdenska predstava se v zgodovino nemara ne bo zapisala s svojo estetsko dovršenostjo in presežnostjo, poročajo kritiki, zapomnili pa si jo bomo kot izviren dogodek gledališke konstrukcije realnosti. Besede, izgovorjene na pomračeni agori kot strelivo nestrpnosti in sovraštva, so v naslednjem trenutku že vključene v živo telo predstave na gledališkem odru. Toda predstava zato še ni akt ponovitve, dokumentarnega citata ali mimetičnega prevajanja dejanskosti v fikcijo. O tem se lahko prepričajo že radovedneži, ki se prosto sprehajajo med obema dogodkoma. Iste besede pomenijo tostran zidu nekaj povsem drugega kot na drugi strani, spomnimo se Pascala. Gledališče, ki tako (sproti) nastaja, seveda ne more preprečiti zborovanj pred svojim pragom, lahko pa (vz)traja v svoji nepopustljivosti. To je gledališče radikalne prezence in nemara tudi »novega realizma«, akcija upora in družbenotvorni akt, ki bi, po Benjaminu, »rad zastal, obudil mrtve in razbito zložil skupaj«. To gledališče je naš odgovor. Je samotna in krhka utrdba za obrambo svobodne, odprte in pluralne evropske skupnosti in vseh temeljnih družbenih zavez. Ne uprizarja realnosti, saj je, kot nam pove slavna Godardova misel, samo bolj realno od nje. Vsakršne utvare in iluzije mirne duše prepušča ulici in vsem tistim, ki vzklikajo onstran zidu. To gledališče je nemara še edini prostor, ki omogoča srečanje, vez in zavezo kritičnih posameznikov, ki ne pristajajo na poenostavljene desničarske redukcije družbenega in posamičnega življenja. V gledališču mislim drugače kot moja soseda levo in desno od mene, včasih tudi drugače od tistih na odru, pa vendar imam prijeten občutek, da sem med svojimi. A tudi v tem »raju« veje vihar, ki ga s svojimi krili ne more zadržati niti Benjaminov angel zgodovine. Temu viharju je v današnjem gledališču vsakdo radikalno izpostavljen.
