Ko je slovenska vojska na meji s Hrvaško dejansko začela postavljati tiste bleščeče valjaste kilometre bodeče žice in ko je ta ostudni politični performans doživel tudi slavnostno televizijsko premiero, je bila ob emocionalnem šoku, ko sem kot tele iz ljudskega rekla buljil v ta nova vrata svoje države, moja prva misel: ne bom več potoval v Zagreb! Simbolni ukazi te žice: »prehod prepovedan!«, »gibanje omejeno!«, »no trespassing!« itd. mi to nedvoumno prepovedujejo. Predvsem pa: dokler bo ta navlaka, simbol totalitarnih režimov, blokovske delitve sveta, Gulaga in Auschwitza in vseh drugih mračnih političnih praks dvajsetega stoletja, označevala mejo moje države, te meje ne bom prestopil. Naj bo to moj tihi protest zoper arogantni »teroristični akt (…) provincialnih političnih šarlatanov« proti lastnim državljanom, zoper to »mračno (gesto) brez pogleda misli«, a z umazano računico v žepu, zoper politično histerijo, ki skozi zaveso lastne in kolektivne paranoje ne vidi več ljudi, ampak samo še mrtvo polje, ki ga je treba tehnično zavarovati pred vdorom barbarov ter se zraven še uslužno ukloniti ukazom bruseljsko-berlinskega Nadjaza.
Enako bi v resnici morali ravnati vsi državljani Slovenije, še pomislim, se odpovedati potovanjem čez mejo, dokler žica ne bo odstranjena. Ali še bolje: vsi, ki jim je to mogoče, bi morali prečkati mejo vsak dan, se na drugi strani obrniti in se spet vrniti domov; tako bi nekompetentne politične diletante, ki državo »upravljajo« brez spoštovanja zgodovinskih zavez in ustavnega koncepta, predvsem pa brez elementarnega humanističnega etosa, prisilili, da bi mejo tudi dejansko zaprli, s čimer bi se simbol (bodeča žica) šele v resnici materializiral, udar na svobodo pa se legitimiral kot izredno stanje, ki je prvi korak do državnega udara. Naj se vidi, za kaj gre pri vsem tem! Toda jaz nisem bil rojen za aktivista, se hitro popravim v mislih, zato ne bom nikogar nadlegoval s svojim »uporom«, vsakdo naj sam izčisti pogled na bodečo »umetnino prihodnosti« in si skrtači svojo vest.
Ponavljam, kar so v zadnjih tednih napisali že mnogi in je splošno znano: varovanje meja je v demokratičnih državah v pristojnosti policije in sodi med izključno tehnična opravila države. O tem sicer ne vem veliko, vseeno pa tvegam misel, da za to obstaja na desetine načinov in vsi so primernejši in učinkovitejši od bodeče žice. Naivno je pričakovati, da bi ta simbolna ograda lahko predstavljala resno tehnično oviro. Pri tem ni mogoče spregledati, da je slovenska vlada začela nameščati svojo grozečo jekleno štreno v trenutku, ko se je transport beguncev čez Slovenijo z nekaj enostavnimi dogovori s sosednjimi državami uredil (no ja, tudi v tem primeru je moral zarohneti že omenjeni nadjazovski duet, da je šlo) in od takrat poteka rutinsko in brez težav.
Tudi javno mnenje se je otreslo strahov in začelo vse bolj simpatizirati z begunci in zavračati sovražne diskurze; požrtvovalni prostovoljci so v tem pogledu opravili veličastno delo, ki je resno ogrozilo zakulisne politične igre in špekulacije, pa tudi razkrinkalo očitno animoznost posameznih političnih veljakov, tudi predsednika vlade, do prebežnikov. Treba je bilo torej ukrepati. Bodeča žica se je rodila v polinteligentnih političnih glavah in je v celoti politični projekt z namenom zastraševanja in z oporo v koaliciji sovraštva.
Kot »tehnična ovira«, ki naj bi državo zaščitila pred nenadzorovanim vdorom »barbarov«, je bodeča žica na meji nekakšna prazna grožnja, zgolj votlo ropotanje rahlo neumnega (in potratnega) spektakla brez realnih učinkov. Enako, kot če bi nadležne tujce odganjali z bobnanjem na tamtame. Toda bolj kot proti beguncem so njene britvice iz hladnega jekla nabrušene proti nam, državljanom. Ta rezila so poziv h konsolidaciji duha in njegovemu poenotenju. Kot v tisti šali iz nacističnih časov, ki jo navajata Horkheimer in Adorno v Dialektiki razsvetljenstva: »Nihče ne sme stradati in zmrzovati; kdor bo to kljub temu počel, bo prišel v koncentracijsko taborišče.« (slov. prev.: Mojca Kranjc; SH 2002, str. 161-162. – Iz te knjige sem si izposodil tudi nekaj zgornjih citatov in parafraz, najti jih je med stranmi 202 in 209.). Vic pa bi lahko preformulirali tudi takole: »Nihče se v Sloveniji ne sme počutiti ogroženega, če pa bi se komu to vseeno zgodilo, ga bomo nemudoma zavarovali z bodečo žico.« Ali ni s tem izpolnjena naša temeljna želja?
