To je lep, toda prazen, brezizrazen in hladen obraz. Obraz, ob katerem človeka včasih zmrazi. Celo njegova digitalna reprodukcija na televizijskem zaslonu povzroči znaten padec temperature v dnevni sobi, na oknih pa zacvetijo ledene rože. Obraz, ki so ga ustvarili v maskirnicah, maska, ki prikriva, da za njo ni vsebine. Obraz klasične starogrške skulpture, toda brez zgodbe (mita); obraz sfinge, toda brez uganke (smisla). Obraz, ki ubija s pogledom in izgovarja besede (sporočila), kot bi jih govoril stroj brez duše. Kaj izraža pogled? Nelagodje, morda celo prezir. Kaj govorijo usta? Skoraj mehanično ponavljajo eno in isto mantro, ki pravi, da bo Slovenija izpolnila svoje obveznosti do Evropske unije, do zadnje vejice in pike spoštovala evropsko zakonodajo, varovala schengensko mejo in skrbela za varnost svojih državljanov. Kot pri litanijah. Ministrica pride na vrsto za obisk v enem izmed zbirališč beguncev, se postavi pred kamere in ponovi: dosledno izvajamo predpise, varujemo evropski red in schengensko mejo. Okrog nje se prerivajo begunci, utrujeni, neprespani, seveda tudi malo nestrpni, med njimi so ženske, otroci, celo dojenčki. Toda ministrica ne zmore enega samega preprostega stavka, s katerim bi izrazila razumevanje (če že ne solidarnosti) za njihov položaj, trohico empatije za njihovo stisko, za nadčloveške fizične napore, ki so jih potrebovali, da so prišli do nas, za psihične pretrese, ki so se za vedno zapisali v duše otrok, kaj šele premisleka o vzrokih za njihov tragični eksodus, ki so tako daleč stran in hkrati tako blizu tiste »magične« schengenske meje, na kateri stoji ministrica. Pravzaprav so zapisani kar v to mejo samo. Nič. Ne smehljaja ni na tistem obrazu in ne solze. Morda je intimno sicer čuteča in sočutna oseba, o tem ne vem ničesar, toda na ekranu gledam obraz ministrice za notranje zadeve. Pohvali policijo, ki je razjarjene begunce disciplinirala s solzivcem, vodnimi curki in drugimi prisilnimi sredstvi in metodami. Zahvala humanitarnim organizacijam, prostovoljcem in službam, ki skušajo organizirati začasno življenje prebežnikov, ji gre težko z jezika. Ni zapisana v evropski pravni red niti v slovensko zakonodajo. Politični in drugi kritiki očitajo ministrici, da je begunsko krizo pričakala nepripravljena, da je (»itak!«) nekompetentna in nesposobna, da v resnici sploh ne ve in ne razume, za kaj gre (česar niti ne skriva), toda zdi se, da je prav Vesna Györkös Žnidar prava ministrica za ta čas. Mejo postavlja pred ljudi. Uniformo nosi v duši in policijski pendrek v umu. Njen hladni obraz ubija s pogledom. Begunska kriza je zanjo resnični krst. Stopila je iz anonimnosti in si naredila ime. Prav takšna, brez vsebine in globine, kot zavzeta izvrševalka ukazov, ki jih z enako ostrino in birokratsko doslednostjo posreduje navzdol po hierarhiji, je pravo ime aktualnih slovenskih razmerij do bruseljske birokracije in do beguncev na meji. Ime »vrednot« in ravnanj slovenske vlade v begunski krizi.
Kajti enako birokratsko prazno slamo mlati tudi predsednik vlade Miro Cerar, še ena uniformirana duša vladajoče slovenske politike. Slovenija je varuh(inja) schengenske meje, ponavlja iz dneva v dan, ničesar pa ne reče, na primer, o skrajno problematičnih ravnanjih z begunci na Madžarskem, ki jih lahko mirno primerjamo z nacističnimi praksami. Pred kom predsednik vlade varuje mejo in v imenu katerih vrednot in etičnih meril? Pred množico utrujenih in ponižanih ljudi, ki bi se na poti k nekakšni rešitvi radi na daleč izognili majhni predalpski državici in njenim hladnim proceduram »v skladu s predpisi«, če bi se le mogli? Kaj pa bodeča žica, ki jo madžarska vojska namešča na tej isti (slovenski) meji? Ime katerih vrednot je ta žica? Je Orbanov protonacistični delirij samo materializacija neke širše, skupne fantazme?
Slovenski zbirni centri za begunce samevajo prazni. Vse je pripravljeno, postelje so postlane, rjuhe na njih poravnane, robovi zategnjeni kot pri vojakih, le beguncev ni, da bi na njih prespali. Prizori, ki človeka spet neprijetno zmrazijo, slovenskemu premierju najbrž po tihem ugajajo; bo manj stroškov in drugih nevšečnosti. Vseeno pa bi bilo dobro, če bi se za hip usedel na eno tistih praznih postelj in opravil še kak premislek, preden mu zgodbo iz rok izpulijo radikalni desničarji in fantje iz pivnic. Si prebral kako staro knjigo ali pa na primer vsaj Kavafisovo pesem V pričakovanju barbarov, ki jo spet na veliko citirajo. Tudi v tej grenko ironični pesmi barbarov, ki jih pred mestnimi vrati čaka vsa polis, ni od nikoder. »Kaj bo zdaj z nami – brez barbarov?« se sprašujejo meščani v sklepni kitici (v prevodu Vena Tauferja). Namreč: »Tisti ljudje [bi] bili nekakšna rešitev.«
Ravno to rešitev bi bilo treba premisliti, medtem ko v begunskih centrih, azilnih domovih in improviziranih šotoriščih čakamo na prosilce za azil, ki pa s pospešenimi koraki odhajajo drugam, bežijo stran, nihče si ne želi živeti med nami. Če bi ostali, bi tej državi nemara vrnili nekaj ugleda ali celo smisla. Tako pa v molku ostajamo sami, sklonjenih glav in osramočeni, medtem ko »cesar« trosi naokoli prazne besede, in razmišljamo o tem, da nas bodo naši otroci nekoč morda upravičeno razglasili za barbare.
