Cserepes pravi, da bi rad postal »tako vitek, tako transparenten, da njegova identiteta lahko izhlapi, s čimer gledalcu omogoči, da vidi odsev samega sebe«. Da bi svojo namero izpolnil, se je odločil za niz preprostih, vendar ne enostavnih operacij.

Predstava se prične že v foajeju, v katerem nas plesalec naprosi, naj se primemo za roke. Zatem pa kot dolga kača potujemo proti plesni dvorani. Med počasnim drsenjem proti prizorišču, kjer se tako vijemo še nekaj časa, avtor prepeva madžarsko otroško pesem Lanc, lanc, eszterlanc in, čeprav je madžarska publika manjšinska, se mu v petju pridruži večina. Kača se postopoma zavije in ustavi, plesalec se med nami sprehodi in pripoveduje o tem, kdo je (Sem moški, sem Madžar, sem heteroseksualec, sem sramežljiv ipd.). Ob prvem taktu glasbe prične poskakovati, poskakovanje se stopnjuje, grozd občinstva pa se razporedi po celem odru. Kakor raste intenzivnost glasbe, raste tudi intenzivnost Cserepesovega plesa in plesa »gledalcev«, ki se prerajajo v sodelujoče. Dogodek prerase v plesno zabavo, na kateri avtor ponikne v množici plešočih, od katere se razdvoji šele v zadnjem dejanju: ko ugasne glasba, še vedno pleše, a ga tokrat slišimo negirati vse, kar je povedal v uvodnem prizoru predstave (Nisem heteroseksualec, nisem sramežljiv ipd.).

Selfy je participatorni dogodek. Brez vložka gledalcev bi avtorjeva namera propadla. Čeprav je osvežujoče, da gledalcem na predstavi ni treba zgolj sedeti, je tvegano, da je umetniški dogodek v tolikšni meri naslonjen na odgovornost in voljo publike. Učinkuje kot mehka grožnja – če bo gledalec vložil veliko, se bo imel bolje. Ali to ne zveni kot neoliberalna parola »vsak lahko poskrbi zase, za svoj užitek, za svoj dogodek, za svoj žur«? Selfy se tako sprehaja po tanki meji med razpršitvijo avtorja in ukinitvijo avtorstva, slednje ohranja na komaj zaznavni stopnji, s čimer se predstava tokrat, na avtorjevo srečo ni sesula sama vase. Temu botrujejo zlasti izjave v končnici, ki ljudi na zabavi opomnijo, zakaj so na zabavo sploh prišli in kdo je tam središče pozornosti, čigavo identiteto se zares izprašuje. Paradoks predstave je, da na eni strani od publike veliko zahteva, na drugi pa ji ne povrne veliko mentalne hrane niti zares izjemne izkušnje. Povrne ji le občutek skupnosti. Očitno so časi takšni, da to ni mala stvar.