Plače javnih uslužbencev v Rusiji ostajajo že tretje leto zamrznjene, pokojnine spet ne bodo lovile inflacije, uvoženo blago in tudi počitnikovanje na tujem bo še dražje, v nekaterih službah, ki terjajo stalno pripravljenost, lahko znižane plače pričakujejo z zamudo. To se je že zgodilo gasilcem, ki bodo v nekaterih delih Rusije predvideno šele prihodnji mesec prejeli okrnjena plače za lanski december. Nadaljnje zniževanje življenjskega standarda v največji državi na svetu nekateri že primerjajo s finančno krizo iz leta 1998, ko je je inflacija dosegla 300 odstotkov, ruska vlada pa je razvrednotila rubelj za tri četrtine. Čeprav uradna statistika priznava realno znižanje plač v lanskem letu za dobrih deset odstotkov, se je vrednost rublja v primerjavi z dolarjem v zadnjih štirinajstih mesecih prepolovila (evro je v primerjavi z dolarjem v istem času izgubil šestino vrednosti). Ruska vlada je na to reagirala z rigorozno omejitvijo nakupa tujih valut v bankah in strožjim nadzorom nad iznosom teh iz države, saj so Rusi v strahu za svoje prihranke začeli zamenjevati rublje v dolarje in evre in jih seliti na tuje. Od uvedbe zahodnih sankcij zaradi priključitve Krima predlansko spomlad je iz Rusije na ta način odteklo že 150 milijard dolarjev, prijave dovoljenega iznosa največ 10.000 dolarjev pa so po zagotavljanju neimenovanih uslužbencev na letališčih postale množične. Pred tednom dni je uveljavljeno tudi zakonsko določilo, po katerem morajo menjalnice pri zamenjavi več kot 15.000 rubljev v tujo valuto popisati osebne podatke iz potnega lista in pridobiti davčno številko komitenta.
Nafta udarnejša od sankcij
Nedavno podaljšane zahodne politične in gospodarske sankcije ter povratni ukrepi Moskve z najopaznejšo prepovedjo uvoza kmetijskih pridelkov iz Evropske unije imajo po ocenah gospodarskih analitikov minimalen vpliv na zdajšnje gospodarske težave Rusije. Vzroka za krizo, ki se nadaljuje v leto 2016, sta drastični padec cen nafte in predvsem prevelika odvisnost od nje, saj je na prihodke iz njene prodaje vezana več kot polovica državnega proračuna, v lanskem letu pa je predstavljala tudi 58 odstotkov celotnega ruskega izvoza. Predsednik Vladimir Putin, ki se je povzpel na oblast po gospodarski katastrofi konec devetdesetih let prejšnjega stoletja, je dobri dve desetletji pobiral sadove stabilno visokih cen nafte, izboljšanje življenjskega standarda pa je vzdrževalo njegovo popularnost, a je na drugi strani pozabil na načrte o diverzifikaciji gospodarstva in modernizaciji industrije ter kmetijstva. Predlansko govoričenje o sankcijah kot izzivu, ki bo pospešil te uspavane procese, odvisnosti izvoza od energetskih surovin ni spremenilo, s pričakovano iransko nafto na svetovnem trgu po teheranskem sprejemu sporazuma o njegovem jedrskem programu pa se Rusiji obeta še večji izpad prihodkov. Za prihodnje leto je namreč Kremelj minimalno gospodarsko rast ob triodstotnem proračunskem primanjkljaju gradil na domnevi, da bo poprečna cena sodčka nafte v letošnjem letu znašala okoli 50 dolarjev. Čeprav so vsakršne napovedi o gibanju cen tekočega zlata nehvaležne, saj jih različni analitiki postavljajo v širok razpon od 20 do 80 dolarjev za sod, bi se pri povsem možni ceni 30 dolarjev ruske zadnje denarne rezerve izpraznile v letošnjem letu, proračunska luknja bi narasla na pet odstotkov BDP, kar bi ob oteženem dostopu do finančnih virov zaradi sankcij zahtevalo od ruske vlade še ostrejše reze v javne izdatke in dvigovanje davkov s poglabljanjem gospodarske stagnacije. Za Putina, ki si priljubljenost zdaj utrjuje s kazanjem mišic na mednarodni sceni, naj bi gospodarske težave predstavljale mnogo resnejšo težavo kot politični protesti ob vračanju v Kremelj.
