Dober mesec je minilo od praznovanja davnega novega leta 1962, ko je Gamal Abdel Naser v Aleksandriji z velikimi častmi sprejel Josipa Broza - Tita. Možaka sta se 5. ali 6. februarja s posebnim vlakom odpeljala v Kairo. Na teh natanko 208 kilometrov dolgi poti so jugoslovanski protokolarni kuharji ob 11. uri za malico državnikoma in njunim kolegom postregli s kokošjo juho z rezanci in sarmo po Titovem priljubljenem zagorskem receptu, ki ga objavljamo v razmislek. Ali so bili stari politični mački takrat utrujeni samo od poti ali je bila noč pred tem prav dolga; Miroslav Krleža, eden najbolj cenjenih hrvaških pisateljev 20. stoletja, ki je bil takrat zraven, ni o tem dogodku zapisal ničesar. Sarma pa mu je gotovo teknila. Kot je tudi Naserju, čeprav so se v njej kopala svinjska rebrca… Kakor koli že, če so jo ob tako posebnih priložnostih jedli tako pomembni možje, gotovo ne bo nič narobe, če se je lotimo na novega leta dan. Sploh zato, ker je to v naših krajih nekakšna tradicija. In zlasti, ker ta tradicija nikakor ni nastala po naključju. Jedi s kislim zeljem in mesom namreč uspešno zdravijo utrujenost po dolgih in napornih nočeh, kakršna naj bi bila »najdaljša v letu«. Poleg tega je menda pomembno načrtovati prvi obed v novem letu, saj se po njem meri vse prihajajoče leto. Utrujene glave in želodci nam bodo neizmerno hvaležni, če se bo v hladilniku, tam zadaj za zemfom, svetila ogromna posoda že pripravljene jedi. Sarma je namreč odlična jed med drugim zato, ker jo lahko po vnaprejšnji pripravi še nekaj dni hranimo v hladilniku (ali po lepi balkanski navadi na balkonu), po vsakem pogrevanju pa je samo boljša in boljša.
Sarma po zagorsko
Za približno deset standardnih obrokov potrebujemo 2 kg celih listov kislega zelja, 1 kg mlete junetine, 250 g suhe mesnate slanine ali pancete ali klobas ali pršuta, 500 g suhih rebrc, 200 g domače šunke, 200 g riža, 2 večji čebuli, morsko sol, sveže zmlet poper, mleto rdečo papriko, 1–2 dl belega vina.
Čebulo, sto gramov slanine in del domače šunke sesekljamo in primešamo zmletemu mesu. Dodamo riž, sol, poper in mleto papriko (lahko tudi ostro, po okusu) ter zalijemo z vinom. Sestavine dobro premešamo, da nastane enakomerna zmes. Medtem ko ta počiva, na delovno površino zložimo posamične liste kislega zelja (dobršen del jih prihranimo, nekaj jih narežemo za podlago). Nanje razdelimo svaljke pripravljenega mesnega nadeva in od debelejšega proti tanjšemu delu lista skrbno zvijemo sarme. Stranice zapremo tako, da robove zeljnega lista s prstom porinemo proti nadevu. Na dno lonca z debelim dnom naložimo nekaj narezanih listov zelja in del rebrc (obnesejo se tudi narezane klobase), na to podlago pa zložimo sarme, in sicer v krog ob obodu lonca, tako da v sredini ostane malo praznega prostora. Ta prostor zapolnimo s preostalimi narezanimi listi zelja in kosom domače šunke. Na vrh sarm zložimo tenke rezine slanine oziroma pancete in preostala rebrca. Vse skupaj pokrijemo s preostalimi listi kislega zelja, zalijemo s toplo vodo in na šibkem ognju zelo počasi (sarma se rada prismodi!) kuhamo dve uri in pol, po potrebi dolivamo vodo (precej je bo spil riž). Jedi medtem seveda ne mešamo. Če je na voljo primerna posoda, je sarmo še bolje skuhati v pečici; pri tem nevarnosti, da bi se jed prismodila, ni. Pripravljeno sarmo skupaj z zeljem, šunko, rebrci in nastalo omako previdno (da se zvitki ne poškodujejo) nadevamo na krožnike in tradicionalno postrežemo s kuhanim krompirjem. Prav dobro in brez šale se k jedi poda tudi kislo mleko.
