Namesto da bi torej strokovnjaki za jezikovno opremljenost vse svoje napore usmerjali v vprašanja kakovosti enega najpomembnejših jezikovnih priročnikov, še vedno neuspešno razrešujejo dilemo, ali se za javni denar lahko poteguje tudi zasebni zavod ali pa slovarju namenjena finančna sredstva po inerciji pripadajo zgolj državni ustanovi. A obenem ni nobenega dvoma, da so pripravljalci slovarjev v skrbi za lastno dobrobit pozabili, da priročnika ne delajo zase, ampak za govorce slovenščine. Slednji si zaslužijo vrhunski izdelek in jasno je, da bi mu tako dolgoletne izkušnje inštituta na področju slovaropisja kot tudi večkrat pripoznano jezikovno-tehnološko znanje sodelavcev konzorcija ključno koristilo. Trmasto vztrajanje obeh strani zgolj pri lastnem projektu, torej pri celem kosu finančne pogače, pa ne koristi nikomur.
Sodelovanje obeh skupin strokovnjakov je že pred dvema letoma pričakoval tudi nekdanji kulturni minister Uroš Grilc, ki je nedvoumno povedal, da ena institucija potrebuje to, kar ima druga, drugi pa manjka, kar poseduje prva. Ker se tokrat z njim strinja celo ministrica Julijana Bizjak Mlakar, je nerazumljivo, da kulturno ministrstvo k zadevi ne pristopi bolj odločno.
Ministričine želje, da bi se vpleteni prenehali obmetavati z obtožbami o koruptnosti, sodijo zgolj v pismo božičku, saj jih je med drugim, kot meni Bećir Kečanović, sprožilo tudi ministrstvo samo z izključitvijo SAZU in vključitvijo predstavnikov Trojine v delovno skupino, ki pripravlja akcijski načrt. A ministrica, ki si čakanja ne more več privoščiti, za luknjaste kulturniške štumfe pa je na Maistrovi že zmanjkalo prostora, naj vendar že ukrepa: nad vrata ministrstva naj obesi omelo in slovaropiscem jasno sporoči, da bo projekt novega slovarja financiran le v primeru sodelovanja obeh skupin. Utegne se zgoditi čudež.
