Specializirano državno tožilstvo je zavrglo ovadbo Sove in policije zoper Dnevnikova novinarja Meto Roglič in Petra Lovšina. Ovadba jima je očitala razkrivanje tajnih podatkov Sove, kar naj bi storila v članku iz leta 2013. V njem sta poročala o delovanju agencije, o tem, s katerimi tujimi obveščevalnimi službami sodeluje, koga nadzira, denimo mednarodne poslovne navezave, pa tudi da Sova pozna delovanje desnih ekstremistov v Sloveniji.
Letos tretji ustavljeni postopek
Pisala sta tudi o nenavadnem (političnem) kadrovanju na agenciji in se spraševala, ali je njeno delovanje sploh zakonito. Kot trdita novinarja, sta s člankom, naslovljenim »Kriza Sove«, v interesu javnosti opozorila na slabo, če ne že kar škodljivo delovanje obveščevalno-varnostne agencije. Sova pa jima je očitala, da sta ogrozila njeno delovanje.
Lovšin in Rogličeva sta zadnja od preganjanih slovenskih novinarjev, zoper katere so bili postopki zaradi domnevnega razkrivanja tajnih podatkov ustavljeni. Avgusta letos je tožilstvo že ustavilo pregon (zdaj že nekdanjega) novinarja TV Slovenija Erika Valenčiča, ki je s Sovinimi dokumenti dokazoval povezave med politiko in desnimi ekstremisti. Z enakimi očitki so organi pregona Delovo novinarko Anuško Delić pripeljali celo že do sodišča. Ta sicer tajnih dokumentov ni objavljala, a so ji vseeno sodili. Tožilstvo pa je letos pred koncem procesa obtožnico umaknilo.
Lesjak: Zakaj tako pozno?
»Odločitev višje državne tožilke pozdravljam, čeprav za zdrav razum ni presenečenje,« je zavrženje ovadbe zoper Dnevnikova novinarja komentiral odgovorni urednik časopisa Miran Lesjak. »Da novinarja nista ogrozila državne varnosti, delovanja Sove in da sta v javnem interesu zgolj opravljala funkcijo psa čuvaja, je bilo jasno že tedaj, ko je tožilstvo ovadbo prejelo. Najkasneje po tem, ko ju je tožilstvo zaslišalo, bi to že lahko vedelo. Ovadba je pomenila pritisk tajne službe na delo novinarjev, prav s tem namenom je bila verjetno tudi podana. Svojstven pritisk nanju pa je pomenilo tudi počasno odločanje tožilstva. Zato danes, po dveh letih, ni mogoče vzklikniti 'končno, vendarle', ampak se je treba vprašati, zakaj je bila odločitev o tako očitni stvari sprejeta tako pozno.« ušk
