Ker tudi moj starejši sin že nekaj let živi in dela v tujini, sem o mladih v Sloveniji veliko razmišljal. Zakaj v tako velikem številu zapuščajo domovino?
V pogovoru z njimi sem prišel do nekaj ugotovitev.
Največkrat omenjeni razlog je, da tu ne dobijo dela. Pri nas so osebni dohodki med najbolj obremenjenimi z raznimi odtegljaji v EU in v primerjavi z mnogimi drugimi državami po svetu. Ko vlagatelji kupujejo naša podjetja, delovna mesta selijo v tujino. Morali bi zmanjšati prispevke za vsaj 30 odstotkov, polovico od tega bi se moralo preliti v večje plače delavcev, polovico pa v znižanje stroškov delodajalcev in tako bi omogočili večjo konkurenčnost slovenskega delavca. Manjkajoči denar bi pridobili z bistveno povečanimi obdavčitvami zdravju škodljivih izdelkov in s popolnoma spremenjeno davčno politiko.
Pri nas veliko več kot drugod pomenijo zveze in poznanstva, ko mladi kandidirajo za objavljena prosta mesta.
Eden od razlogov je tudi izjemna obremenitev naše države z birokracijo (beri: javno upravo). Da ima v Cerarjevi vladi javna uprava izjemen pomen, dokazuje, da je minister za javno upravo tudi podpredsednik vlade. Imamo pa tudi fakulteto za javno upravo. Kljub ogromnemu številu, 33.458 neposredno (vir: Furs), jih je posredno v raznih oblikah še 38.000. Torej javna uprava zajema skoraj polovico celotnega javnega sektorja. Če primerjamo to število z racionalnejšimi državami, recimo Švico, jih je najmanj 40.000 preveč. Kar pomeni na leto dve milijardi evrov vezanega denarja, ki bi ga lahko koristneje porabili. Pa ne samo to, za servisiranje plač javne uprave vlada najema kredite, ki naj bi bili »razvojno« uporabljeni.
Ker večina ministrov v Cerarjevi vladi izhaja iz javne uprave, je jasno, zakaj nikoli ne izločijo javne uprave iz javnega sektorja. In pri odpuščanju praviloma javna uprava ni prizadeta, krčijo pa kadre v realnem javnem sektorju, kot je v zdravstvu, policiji in drugod. To se vidi tudi po dejstvu, da sadove gospodarske rasti prva uživa javna uprava, gospodarstvu ostanejo samo drobtinice. V nedavni farsi pogajanj za plače in napredovanja v javnem sektorju žal sodelujejo tudi sindikati. Ti se ne zavedajo, da žagajo vejo tudi sebi, saj se borijo tudi za plače uradnikov, ki so skriti v javnem sektorju.
Eden od razlogov za malodušje je tudi popolna odsotnost pravne države. Obsojeni politiki in tajkuni, ki so državi povzročili ogromno škode, se svobodno sprehajajo, saj jih ščitita tako »ustavno sodišče« kot njim prirejena zakonodaja. Zakonodaja celo omogoča, da lahko postanejo predsedniki vlade. Kljub ugotovljenim in javnosti predstavljenim načinom kraje družbenega premoženja se taka praksa nadaljuje naprej. Ker je znano, da je tožilcem onemogočeno delo, saj je cel kup ovir za uveljavitev dokazov. Žal tudi sedanji minister za pravosodje ni naredil prav ničesar, prej nasprotno, saj z ničimer ni olajšal dela tožilcev.
Mladi, s katerimi sem se pogovarjal, tudi vedo, da evropske in svetovne inštitucije že dlje časa pozivajo naše vlade, da se lotijo strukturnih reform. A kaže, da se te zaradi strankarske ujetosti ne bodo zgodile. Zato je jasno, da sprememb ne bo, dokler se ne bo spremenil volilni sistem, tako da se bo zmanjšal vpliv političnih strank.
Ko vse to povežemo v celoto, je jasno, da Slovenija še dolgo ne bo dobra mati domovina, ne za mlade ne za stare.
Ob tem predsednika Cerarja spominjam, da šolanje enega mladega do diplome stane družbo več kot 120.000 evrov. Izračun pokaže, da je bilo v dveh letih njegove vlade samo v tem segmentu zaradi odhodov 2,5 milijarde evrov neposredne škode. Zavestno vztrajanje pri njegovem načinu dela pomeni zavestno pot v bankrot države Slovenije.
In tu begunci ne pomenijo nobene grožnje za obstoj in blagostanje naše države. Med begunci so v večini ekonomski migranti, ki v svojih državah ne vidijo perspektive zase in za svoje družine. Splošno mnenje strokovne javnosti je, da je treba rešitev iskati pri izvoru. Torej prisiliti njihove vlade, da spremenijo svoj način delovanja tako, da bodo ostali doma. Tudi naši mladi so ekonomski migranti. Kaj tu predsedniku Cerarju in njegovi uradniški vladi ni jasno?
Zdravko Petrič, Kostanjevica na Krki
