Zares, kje je presežek migrantov in beguncev, tistih, ki so vstopili v Slovenijo, iz nje pa nikoli niso izstopili?
Po uradnih podatkih slovenske vlade jih je namreč – samo trenutek, da za vsak slučaj še enkrat preverim: vstopilo 73.553, izstopilo 47.920 – torej točno 25.633 skrivnostno izginilo brez sledu nekje med Dobovo in Šentiljem. Razen seveda, če ne verjamete oblastem, da je do razlike med vpisanimi in odpisanimi lahko prišlo zaradi kasnejšega začetka evidentiranja izhodov iz Slovenije ali pa številnih nezakonitih prestopov v Avstrijo.
Kako je torej mogoče, da skoraj šestindvajset tisoč ljudi – to pomeni vsak tretji iz dolge kolone na prašnih cestah križevega pota do avstrijske meje in predaje evropskim zaveznikom – izgine v Sloveniji, kot da bi se vdrli v zemljo, se upravičeno sprašujejo zaskrbljeni slovenski domoljubi, pri čemer seveda niso prezrli precej očitnega zgodovinskega ujemanja s podobnim svojedobnim primerom prikrivanja izginotja več deset tisoč ljudi v Sloveniji.
In res, to ujemanje je preveliko, da bi bilo samo lepo zgodovinsko naključje, kaj šele zafrkancija. Opazili ste ga seveda tudi vi: skoraj šestindvajset tisoč migrantov in beguncev je odpisanih in so izginili nekje na poti od Dobove in Brežic do Avstrije, kot da bi jih partizani po poti metali v jame. Ali natančneje, točno 25.633 jih je izginilo v Sloveniji, kot da bi bili preprosto, kaj jaz vem – izbrisani. A to, saj pravim, ni več niti dobra zafrkancija niti zgolj lepo naključje.
Po uradnih podatkih je bilo namreč Bosancev, Srbov, Hrvatov, Makedoncev, Romov in drugih Neslovencev, ki jih je slovenska državna neodvisnost takrat zalotila ob bivanju v Deželi – slovensko ministrstvo za notranje zadeve pa jih je pred triindvajsetimi leti preprosto izbrisalo iz registra državljanov s stalnim prebivališčem in jih čez noč spremenilo v tujce pod zloveščim skupnim izrazom »izbrisani« – samo trenutek, da preverim, torej točno 25.671! O ja, panični strah slovenskih domoljubov pred 25.633 »odpisanimi« migranti in begunci z Levante je nenavadno blizu, skoraj identičen tistemu paničnemu strahu pred 25.671 »izbrisanimi« čefurji z Balkana, ki so se prav tako potuhnjeno prislinili nekje med Macljem in Šentiljem v etnično homogeno slovensko družbo, pri tem pa nesramno zlorabili človeškemu očesu nevidno antropološko razliko med Bosancem ali Srbom in čistokrvnim Slovencem.
Človeškemu očesu nevidna razlika med »izbrisanimi« in »odpisanimi«, vsega osemintrideset ljudi ali subatomskih 0,0015 odstotka, pa je celo v redko naseljeni Sloveniji zanemarljiva statistična napaka, ki jo je mogoče zlahka pojasniti z neznatno administrativno napako ali nepazljivostjo: osemintrideset Sircev, Afganistancev in Kurdov, to ni niti en tovornjak hladilnik. Ali, še huje in vsekakor veliko bolj verjetno – o tem seveda niste razmišljali, ker niste dovolj domoljubni – teh osemintrideset migrantov ni bilo registriranih niti ob vstopu v Slovenijo, pa zdaj, ko niso niti registrirani niti izbrisani, v nekem planinskem domu bogu za hrbtom formirajo slovensko celico IS. Domoljubi niso naivni: možnost, da je ta majhna razlika samo statistična napaka, je manjša od možnosti, da je enako število beguncev in »izbrisanih« samo neverjetna igra naključja.
Podobno tako danes, triindvajset let pozneje, slovenski domoljubi v Dobovi in Brežicah štejejo čefurje z Bližnjega in Srednjega vzhoda, štejejo pa jih tudi ob izstopu v Šentilju in z grozo odkrivajo, da jih manjka 25.633, približno prav toliko, kolikor ima sama občina Brežice prebivalcev: torej se je ena cela občina, velika kot Brežice, ločila od dolge begunske kolone na križevem potu in izginila v okoliških gozdovih, sirski begunci in afganistanski migranti so se skrili v praznih kleteh in hlevih, pod nadvozi in železniškimi mostovi, se pred zoro ločili in razlezli po Deželi, da bi se neopazno pomešali med Slovence, do promila – saj ste dojeli – enaka statistična in družbena margina, kakršna so bili pred triindvajsetimi leti »izbrisani«.
Dobro, zato pa glejte okoli sebe, saj je šestindvajset tisoč izbrisanih migrantov in beguncev med vami, na ulici, v bifeju, v dvigalu, na tekočih stopnicah v trgovskem centru, povsod okoli vas: statistično je eden od osemdesetih Slovencev begunec z Levante, kar pomeni, da je – o, groza! – eden tudi med poslanci slovenskega parlamenta. Za vas ne vem, a meni je sumljiv na primer tisti Kamal Izidor Shaker.
Tako so se vrnili »izbrisani«: že jutri zjutraj bodo prilezli iz gozdov okoli Dobove in Brežic, se pomešali med vas, se zaposlili nekje na nekem gradbišču ali v skladišču in se vselili v stanovanje čez cesto, dodali bodo tisti slovenski »č« na koncu priimka in postali Abu Bakr Bagdadič ali Ajman Zavahirič, na koncu pa bodo tožili Republiko Slovenijo na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu. Očetje bodo potem v trenirkah odhajali na volitve in volili Zorana Jankovića, njihovi otroci pa bodo igrali v bendih, pisali prostaške poulične romane – »Migranti, raus« ali »Sirija, moja dežela« – trenirali bodo košarko ali igrali za slovensko nogometno reprezentanco. Vse dokler, le počakajte, vsa občina Brežice – vseh 25.633 prebivalcev – ne bodo bližnjevzhodni čefurji.
Slovenija pa, če verjamete ali ne, evropski prvak v nogometu.
