Aleš Črnič, religiolog: »Strah pred tujim je star kot človeštvo in seveda ga je treba razumeti – ampak ne v smislu toleriranja. Strahovi so, ko si jih začnejo deliti manjše ali večje skupine ljudi, zelo močni dejavniki, zato je nujno razumeti njihovo konstrukcijo, mehanizme pojavljanja in razširjanja, njihove vplive na ljudi in družbo. Predvsem so strahovi najprikladnejšo čustvo za manipulacije – neprimerno laže je motivirati ljudi za neko delovanje na podlagi (tudi popolnoma neutemeljenega) strahu kot pa na podlagi drugih, bolj pozitivnih čustev. Na tem temelji starodavni mehanizem projiciranja problemov v tako imenovane žrtvene kozle. Zaradi nevarnih posledic tovrstnih procesov tudi sodobne družbe odločno omejujejo spodbujanje nestrpnosti. Zato je (le) ena oblika nestrpnosti ne le dopustna, temveč kar zapovedana: to je nestrpnost do nestrpnosti. To je vogelni kamen sveta, kot ga poznamo – zdržati bi moral dosti več kot prvi večji begunski piš, v nasprotnem je naša prihodnost nepredstavljivo mračna.«
Nina Kozinc, zgodovinarka: »Po uradnih podatkih je k nam v začetku 90. let prišlo okoli 70.000 beguncev iz BiH in Hrvaške. Kot vemo, slovenske države in družbe niso sesuli begunci, temveč določeni ljudje in njihovi krogi. Zato bi nas moralo biti strah predvsem političnoekonomskih elit – te so povzročile opustošenje družbe. Ko danes govorimo o strahu pred begunci, ne gre več za klasičen rasizem, ki je poudarjal večvrednost ene rase nad drugimi. Današnji rasizem temelji na kulturnih razlikah. Gre za rasizem, ki je veliko bolj prikrit in usmerjen v to, da različne kulture, religije in ljudje ne morejo živeti skupaj, češ da ogrožajo neki prostor oziroma neko kulturo. Migrantom, muslimanom, homoseksualcem in Romom se pripisuje zelo jasne negativne in slabšalne lastnosti. Kako je Slovenija sploh sprejela begunce? Policisti so jih na mejah pričakali v polni bojni pripravljenosti, s tem pa dali prebivalcem Slovenije sporočilo, da nas branijo, češ da smo ogroženi. Tistim, ki danes tako razmišljajo, predlagam, da v beguncih najprej vidijo ljudi, ki bežijo pred Islamsko državo.«
Damjan Mandelc, sociolog: »Strinjam se s tistimi, ki pravijo, da ne moremo vseh, ki izrekajo svoje strahove, označiti za nestrpneže in rasiste, zagotovo pa lahko kot takšne označimo tiste, ki strah pred humanitarno krizo in begunci izkoriščajo za kovanje svoje ksenofobne politične agende. Sklicevanje na svobodo govora ima mesto tam, kjer je govor argumentiran, opremljen z dokazi, vljuden in strpen. Ko gre za izražanje ksenofobnih stališč, ki jih spremljajo agresivnost, laži, natolcevanje, širjenje strahu in panike, ne gre več za svobodo govora, ampak preprosto za sovražni govor, ki ga vsaka zrela demokratična skupnost sankcionira. Če so nekateri mediji tokrat opravili svojo dolžnost in vnaprej preprečili, da bi se v komentarjih pod novicami razpasla ksenofobija in (kulturni) rasizem, tega žal ne moremo reči za politiko, ki ni ustrezno naslovila strahov ljudi, ki ni jasno in glasno povedala, da je potrebno ljudem, ki prihajajo z vojnih območij, najprej pomagati, integrirati tiste, ki želijo ostati, in pomagati ostalim, ki želijo nadaljevati pot.«
