Vse to je Evropa: Evropa je čarobna glasba Béle Bartóka in Frédérica Chopina, pa tudi angelski glasovi Meline Mercouri in Marlene Dietrich, Evropa so Moje pesmi, moje sanje iz življenja Georga Ludwiga von Trappa, Evropa so pesmi Freddieja Mercuryja kot tudi sanje Miriam Makebe. Evropa sta genialnost Aleksandra Aljehina in genialnost Zlatana Ibrahimovića, tako ideje Alberta Einsteina kot ideje Friedricha Nietzcheja, Evropa so tudi Claude Lévi-Strauss in Sigmund Freud, velika Hannah Arendt in mala Ana Frank.
Evropa je tako ideja bogastva Aristotela Onassisa kot ideja »odprte družbe« Karla Popperja, Evropa so bogataška zlata jajca Petra Carla Fabergéa, dolce vita srednjega razreda v oblačilih Ottavia Missonija in reklame Saatchi&Saatchija, moderna Evropa je prav toliko kapital Michaela Marksa, utemeljitelja verige Marks&Spencer, kot Kapital Karla Marxa, utemeljitelja filozofije socialne pravičnosti. O, ja: Evropa je ideja prvega marksista Jezusa Kristusa, ki so ga navsezadnje stražarji krščanske Evrope zahtevali v sami preambuli ustave Evropske unije.
Danes ne bi našli veliko ljudi, ki bi oporekali takšni definiciji moderne Evrope, svetovnega žarišča filozofskih, umetniških, znanstvenih, političnih in ekonomskih idej. To je Evropa, spoštujte jo takšno, vi, ki vstopate – to bi moralo napisati na obmejnih zapornicah, ob fotografijah ljudi, ki so oblikovali njeno svobodnjaško fizično in duhovno pokrajino.
In to bi bilo sijajno sporočilo.
Kajti Evropa v osebni izkaznici ni edino, kar je skupnega tako različnim in raznovrstnim ljudem. Tako Victor Hugo kot Milan Kundera, tako Felix Salten kot Vladimir Nabokov, tako Elias Canetti kot Ismail Kadare, tako Joseph Conrad kot Joseph Brodsky in Thomas Mann so bili namreč v nekem trenutku svojih življenj – begunci.
Migranti in begunci so bili tudi Camille Pissarro, Oscar Kokoschka, Marc Chagal, Piet Mondrian, Jacob Epstein, Fritz Lang, Richard Rogers, Béla Bartók, Frédéric Chopin, Melina Mercouri, Marlene Dietrich, Georg Ludwig von Trapp, Freddie Mercury in Miriam Makeba. Med migranti, begunci in njihovimi otroki so bili še Aleksandar Aljehin, Zlatan Ibrahimović, Albert Einstein, Friedrich Nietzche, Claude Lévi-Strauss, Sigmund Freud, Hannah Arendt in Ana Frank. In tudi Aristotel Onassis, Karl Popper, Peter Carl Fabergé, Ottavio Missoni, brata Saatchi, Michael Marks in Karl Marx so bili begunci in migranti.
O, ja: begunec je bil konec koncev sam Jezus Kristus, v imenu katerega stražarji na barikadah iz bodeče žice tako militantno branijo idejo krščanske Evrope. Migrantska izkušnja namreč ni zgolj eden od spominov Evrope, ampak njen najpomembnejši, temeljni spomin, ki je vpisan v sam genotip moderne Evrope: Evropo, kakršno poznamo in kakršno branimo pred begunci, je zgradila in oblikovala prav njena begunska izkušnja.
Vse od velike selitve narodov pred tisoč petsto leti pa do vojne v nekdanji Jugoslaviji pred dvema desetletjema je bila Evropa eno samo velikansko begunsko taborišče in ni evropskega naroda – in ko rečem, da ga ni, mislim to zelo dobesedno – brez epske emigrantske zgodovine. V Združene države so bežali tako Italijani kot Britanci, Irci, Švedi, Norvežani in Nizozemci, v Južno Ameriko so bežali Portugalci in Španci, pred lakoto in vojno so bežali Hrvati, Slovenci in Srbi, po oktobrski revoluciji so bežali Rusi, pred Sovjeti so bežali Ukrajinci, Čehi, Slovaki in Madžari, zaradi revščine so se po Evropi razbežali Poljaki, Bolgari in Romuni, bežali so tudi Grki iz Turčije in Turki iz Grčije, po Evropi so bežali tudi Nemci: deset milijonov Nemcev po drugi svetovni vojni je bilo prisiljenih zapustiti svoje domove. Vse to samo v prejšnjem stoletju.
Moderna Evropa rada prisega na svoje trdne korenine, a malo je Evropejcev, ki bi bili več kot tri ali štiri generacije ukoreninjeni v istem mestu. Begunska in emigrantska izkušnja je oblikovala tako evropsko književnost kot evropsko umetnost, oblikovala je njeno filozofijo in njen svetovni nazor, njeno gospodarstvo in njeno politiko, oblikovala je nenazadnje samo idejo schengenske Evrope, idejo svobodnega pretoka ljudi in idej, torej svobodne migracije: Evropa brez meja ni konec koncev nič drugega kot sanje o svobodi Evropejca kot »večnega migranta«. Moderna Evropa je tako dokončno nastala v trenutku, ko so se ob ognjemetih, šampanjcu, simfoničnih orkestrih in Beethovnovi Odi radosti dvignile zapornice na njenih mejah. Takšna Evropa pa je izginila praktično že naslednjega dne, ko je v strahu pred begunci in migranti svoje zapornice ponovno spustila. Mrki stražarji pred njimi, ki branijo svobodnjaško, liberalno in krščansko Evropo pred obupanci z Levanta, zato naravnost spodkopavajo njene temelje.
Tu, na barikadah iz bodeče žice, so pravi Evropejci – jebiga – na drugi strani.
