Saj ne, da do tistega šokantnega posnetka na nacionalni televiziji ne bi videli nič takšnega. Bila je zima enaindevetdesetega, Vukovar je padel in kolone pregnancev z ostanki življenja, strpanimi v polivinilne vrečke, so se po zmrznjenem slavonskem blatu pomikale proti Zagrebu. Vukovarski begunci so kmalu napolnili propadajoče zagrebške hotele in improvizirana begunska naselja v predmestju, prav kakršno je bilo tudi tisto, v katerem so se tistega dne znašli poročevalci nacionalne televizije. Po običajnih kadrih zgroženih babic v črnem in jokajočih otrok v umazanih puloverjih se je pojavila tudi ona, neka starejša, oslabela vukovarska gospa med petdesetimi in osemdesetimi – v vojni, tako kot še danes na instagramu, ne morete natančno uganiti ženske starosti – ki se je pred kamere postavila v debelem, razkošnem plašču iz nerca.
Šok je bil nepojmljiv. Ljudstvo je onemelo in v naslednjem trenutku je javni bes enotno zgrmel na nesrečno žensko in njeno sestrstvo, kajti prostaški vojni tabloidi so hitro ugotovili, da je čarovnic v plaščih iz nerca in sibirskih lisic še kar nekaj. Od kod beguncem plašči, vredni več tisoč mark, kaj med nedolžnimi žrtvami Vukovarja in vojnimi sirotami počnejo jare gospe, ki so videti, kot bi ušle z operne premiere, ne pa iz požganega Vukovarja, so se spraševali tabloidi, žejni krvi, in kmalu se je po hrvaških bifejih več govorilo o beguncih v plaščih kot o Tuđmanu in Miloševiću. Gospe v nercu so bile v tistih dneh, pa ne pretiravam veliko, bolj osovražene od Arkanovih četnikov.
Na srečo, vemo danes, so internet in družabna omrežja zaobšli vojno na Hrvaškem, sicer bi bila zloglasna gospa v plašču, junakinja televizijske reportaže iz begunskega centra v Zagrebu, prisiljena zapustiti državo hitreje in z večjo naglico, kot je zapustila Vukovar.
Te davne, pozabljene epizode iz vojne na Hrvaškem sem se spomnil, ko sem te dni spremljal begunski val z Levanta in gledal kolone pregnanih z ostanki življenja, strpanimi v polivinilne vrečke, ki so se po slavonskem blatu pomikale proti Evropi. Spomnil sem se gospe v plašču iz nerca, ko sem po internetnih prostranstvih lahko le nemo opazoval, kako begunci iz Sirije čisto povsod, kamor pridejo, sprožajo enako enoten bes vznemirjene javnosti, ki kriči do neba, ko se v begunskih centrih pritožujejo zaradi umazanih stranišč ali hrane, ki ji je potekel rok trajanja, in potem na posnetkih tisoče nesrečnikov analizira njihov outfit in trendovsko garderobo, kvalitetne trenirke, drage superge, jakne priznanih blagovnih znamk in najstrašnejše od vsega – mobitele in pametne telefone. In skoraj vsak mlajši od štirideset, to se lepo vidi na dramatičnih posnetkih iz evropskih sprejemnih centrov, ima iphone.
Od kod beguncem iphone za nekaj sto evrov, kaj počno med nedolžnimi žrtvami Islamske države in Bašarja Al Asada geeki, ki so videti, kot bi ušli s sejma Mobile World Congress v Barceloni, ne pa iz požganega Alepa, se sprašujejo družabna omrežja, žejna krvi, s prav takšnim gnevom, s kakršnim so Hrvati pred štiriindvajsetimi leti simbolično linčali in javno zažgali čarovnico v plašču iz nerca.
Zakaj pa gospa iz Vukovarja ne bi bila v plašču? Celo če plašč iz nerca, za tistega, ki ga ima, ne bi bil tistega novembra precej razumna izbira – kaj drugega za božjo voljo pa naj bi odnesla iz hiše, ki jo za vedno zapušča, ko odhaja v hladno, mrzlo noč pri minus deset – zakaj nesrečna ženska ne bi imela pravice do iluzije normalnega življenja, ene od temeljnih človekovih pravic v vojni? Zakaj begunci iz Sirije ne bi imeli kvalitetnih trenirk, dragih superg in jaken priznanih blagovnih znamk, zakaj ne bi imeli iphonov? Celo če v kaotični situaciji, v kakršni so se znašli, pametni telefon ne bi bil precej razumna izbira: kaj drugega, za božjo voljo, pa naj bi človek odnesel iz hiše, ki jo v vojni za vedno zapušča, če ne pametni telefon, edino zvezo z družino in preostalim svetom?!
Kleč je v tem, jasno, da žrtve v našem svetu nimajo pravice do normalnega življenja. Ve se, kako so videti begunci in pregnanci, ve se, kaj morajo imeti na sebi in pri sebi, to pa vsekakor nista plašč iz nerca in iphone. Boljša garderoba in novejši modeli pametnih telefonov so za nas, usmiljene bele Evropejce, ki bomo revnim jezdecem kamel na brezglavem begu pred krvoločnimi jezdeci kamel dali zatočišče nekje v predmestju, daleč od naših oči in nosov, in jim velikodušno podarili svojo ponošeno garderobo in stare, odslužene modele mobitelov, za to pa pričakovali njihovo hvaležnost do smrti, s primerne oddaljenosti seveda.
Begunci v garderobi, kot je naša, s telefoni, kot so naši, zato ogrožajo naravni red stvari in rušijo naš svet. Zakaj sploh prihajajo na Zahod, če imajo tam v bližnjevzhodnih puščavah superge nike, jakne timberland in Applove pametne telefone? Kako lahko dvajsetletniki iz Damaska sploh imajo enake trenirke kot naši sinovi, od kod malim Afganistancem in Kurdom enak iphone, kot ga imajo naši otroci?
Odgovor vas bo presenetil: z Zahoda.
