Hikmat Kasar, sirski roker, ki je z begunci prišel na Hrvaško: Album je kot naš otrok, ki ga s čolnom peljemo v Evropo

Dvanajstega septembra, tri dni preden je Madžarska zaprla mejo, so glasbenik Hikmat Kasar in njegovi prijatelji iz sirskega rock benda Khebez Dawle korakali čez Srbijo proti Madžarski. »Po poti smo slišali, da bodo Madžari zaprli mejo in da nas bodo dali za tri leta v zapor, če pridemo ilegalno čez. Tega res nismo hoteli. Ušli smo pred vojno, zdaj pa nas bodo zaprli!? Pogledali smo na googlov zemljevid in ocenili, kje bi se dalo priti na Hrvaško. Našli smo dve možni vstopni točki. Potem smo po ekranu sledili puščici, ki nas je ponoči vodila čez polja in gozd z zelo visokimi drevesi. Bila je tema in malo je deževalo. Prišli smo do dolge ceste in tam so nas prestregli hrvaški policisti.« Policisti so jim rekli, da so prvi od beguncev, ki so se preusmerili na Hrvaško, ko je Madžarska zapirala mejo. Za njimi jih je v nekaj dneh prišlo še 40.000. »Zdaj smo tu. Naprej gremo v Nemčijo,« pravi Hikmat.

S Hikmatom, 24, smo se ob nikšičkem pivu pogovarjali v zagrebškem rock klubu Močvara, kjer so Khebez Dawle v sredo zvečer na povabilo hrvaških aktivistov imeli koncert svoje glasbe s prvenca Khebez Dawle. Posneli so ga lani v Bejrutu. Polna dvorana, okrog štiristo obiskovalcev, je poslušala sodobno mešanico U2-jevske kitare, flojdovske psihedelije, plemenskih bobnov in arabsko razpotegnjenega vokala. Vmes so tudi malo žagali kot Rage Agianst The Machine, da je publika kar poskočila. Pripravljajo se tudi na sobotni koncert v Ljubljani – kot gostje benda Dubioza kolektiv, ki bo nastopil v Križankah. Vprašanje je le še ureditev dovoljenj za potovanje...

Hikmat, kitarist v skupini, je v slabi uri pogovora razložil, kdo so, zakaj prihajajo, kako je biti begunec iz Sirije in zakaj je rokenrol univerzalno orodje, ki povezuje ljudi.

Ni slabo. Zdaj imamo sicer vojno, ampak pred vojno, nekako okrog leta 2007, so nekateri bendi iz Damaska, Latakije, Alepa, postali dokaj popularni. Veliko mladih ljudi posluša rock glasbo.

Mladi Sirci, ki se kot mladi povsod po svetu zavedajo, da je nekaj narobe – s šolskim sistemom, z državo in tako dalje – iščejo način, kako to izraziti. Eden od načinov je rock glasba.

Oblasti to na začetku ni bilo všeč. Nekateri naši prijatelji so končali v preiskovalnem zaporu. Za dan ali dva. Obtoževali so jih satanizma. Potem so ugotovili, da so čisto v redu fantje, in so jih izpustili.

Sploh ne! Vladni kruh je v sirski družbi nekaj pozitivnega. To so štruce kruha – dobite jih res poceni, za drobiž –, ki jih z veseljem kupujejo vsi, mladi, stari, revni in bogati. So tudi dobrega okusa, vsi jih imajo radi. Prepričan sem, da je zdaj med sirijskimi begunci veliko takšnih, ki pogrešajo prav ta kruh. Zato smo ga vzeli kot simbol, ki Sirijo združuje. V prvi pesmi na albumu pravimo: Zberimo ves kruh in zgradimo državo! Če smo si v resnici vsi enaki in vsi jemo enak kruh, lahko skupaj zgradimo boljši svet za vse. Pri tem nimamo v mislih le Sirije, ampak ves svet. V zadnji pesmi na albumu govorimo prav o tem. (Z verzom »Vsakdo med nami sanja življenje, polno barv, ljubezni in humanosti«, op. p.)

Možnosti so obstajale. Ljudje so se včasih o tem pogovarjali. Za nekatere ljudi je bila Sirija že prej težavna država. V družbi so se povečevale razlike. Razlogov za razpad države je bilo veliko.

Začelo se je že dolgo pred vojno. Ljudje so že prej bežali iz Sirije. Veliko mladih moških se je želelo izogniti služenju vojaškega roka. Hoteli so živeti in so zbežali. Morda je zato toliko ljudi poslušalo rock glasbo... Potem se je začela vojna in stvari so se samo še poslabšale.

Ravno sem bil na obisku pri prijatelju, ki živi na obrobju Damaska. Po cestah so zjutraj nenadoma začeli voziti tanki. Leteli so helikopterji. Tri dni se nisem mogel vrniti domov. Ponoči smo videli helikopterje, ki so izstreljevali svetleče izstrelke. Tega ne bom nikoli pozabil. Že prej smo si mislili, da bi se to lahko zgodilo. Tisti dan pa sem si rekel: Aha, zdaj gre pa zares.

Kakšen občutek? To je vojna! Najprej sem pomislil na družino. Ali so v redu? S prijatelji smo se klicali in izmenjevali informacije, kaj se dogaja. Bilo je strašljivo. Saj vam pravim – tam, kjer ste se še včeraj vozili s taksijem, zdaj vozi tank, ki nekam strelja.

Da.

Nismo imeli prostora za vaje in nismo imeli dovolj inštrumentov. Imeli smo kitaro, nekaj efektov in računalnik. S pomočjo računalnika smo posneli eno skladbo in se prijavili na razpis Arabskega sklada za umetnost in kulturo (Afac) in Arabskega kulturnega vira (Mawred). Zelo smo bili veseli, ko so nas izbrali in nam odobrili financiranje albuma. Album smo posneli v studiu Mabrad v Bejrutu.

Občasno smo našli delo, naš pevec Anas je denimo snemal glasove za prevode filmov. Jaz sem posnel uvodno špico.

Grafični oblikovalec. V Siriji sem imel stalno službo, v Libanonu pa nisem mogel najti nič stalnega. Učil sem tudi otroke.

Da, seveda. V Libanonu je beguncev iz Sirije več kot milijon.

Čudno. Res se trudiš, a življenje ni v redu.

Atmosfera je bila čudna. To je težko opisati. Libanon je majhna država. Bejrut je res bleščeče mesto, a življenje tam je drago in veliko ljudi je revnih. Begunci dobijo streho nad glavo in hrano, otroke lahko pošljejo v šolo. A življenja tam ni. Ni služb. To me je obremenjevalo. Nisem videl prihodnosti. Odšel sem čez mejo nazaj v Sirijo – lani se je to še dalo narediti – in deset dni pred vpoklicem v vojsko sem s čolnom pobegnil v Turčijo.

V Carigrad. Najprej sva bila tam z basistom Bazom, potem se nama je pridružil še Anas, ki je v vmesnem času v Bejrutu dokončal album. Tudi v Carigradu za nas ni bilo prihodnosti. Zato smo letos avgusta vzeli čoln in odpluli v Grčijo, na Lezbos. S seboj smo vzeli škatlo naših cedejev, okrog petindvajset jih je bilo. Na album smo bili res ponosni. Bil je kot naš otrok, ki ga peljemo v Evropo, da bi tam živel. Jaz sem cedeje nosil v nahrbtniku. To je bil za nas ogromen podvig. Imeli smo vizijo, da bi z našo glasbo pomagali Sircem, ki jih je prizadela vojna, in vsemu svetu, da bi se med seboj razumeli.

To je bila čudovita plaža s hotelom, ki se je imenoval Afrodita. Tudi lastnica hotela se je imenovala Afrodita. Zelo lepo so nas sprejeli in vsem smo razložili, da smo glasbeniki, rokerji iz Sirije. Podarili smo jim tudi nekaj cedejev. To je bilo naše darilo za ljudi, ki so nas sprejeli. Vsi skupaj smo bili ekstremno srečni. Tega dne ne bom nikoli pozabil.

Tako je. Ker smo bili med prvimi, so nam policisti ponudili dve možnosti: ali zaprosimo za azil, ali pa nas morajo vrniti v Srbijo (zdaj, ko je beguncev več tisoč, jih Hrvaška ne vrača, ampak jih pošilja naprej, op. p.). Bili so zelo prijazni, razumeli so naš položaj in mi smo razumeli njihov položaj. A drugače ni šlo, ker smo vstopili v državo nelegalno. Odločili smo se prositi za azil, da nas ne bi vrnili. Če bi nas vrnili, bi nas v Srbiji morda zaprli.

Jaz imam v Nemčiji strica. Eden iz naše skupine mora naprej v Francijo, ker je tam že njegova žena. Seveda je tukaj na Hrvaškem vse odlično. Dobili smo že dve priložnosti za koncert. Če bo uspelo, bomo igrali tudi v Ljubljani. Počutimo se dobro in hvaležni smo za to. A žal moramo naprej.

Mislim, da se bo vse dobro končalo. Begunci so dobri ljudje in v Evropi živijo dobri ljudje. Vem, da je situacija težka. Morda se nas ljudje bojijo. A begunci iščejo zgolj zatočišče, bežijo pred vojno, radi bi rešili svoje družine. Med nami so glasbeniki, umetniki, profesorji, veliki, čudoviti umi. Res verjamem, da prinašamo dobre stvari, ki bodo v korist vsemu svetu.