Premier je nato opozoril Slovence, pa tudi Srbe, da »Hrvaška tega bremena ne more in noče več sprejemati«: »Drugi obračajo glave stran, češ, 'skrb moja, preidi na drugega'. Mi vemo, kaj je muka, in Hrvaška je nosila svoj križ. Kaj bi radi vsi? Da zapremo mejo? Postavimo bodečo žico? Slovenija misli, da je Hrvaška blesava in bo tukaj 'hot spot'.«
Slovenski tisk je nato odgovoril Hrvaški in Srbiji, da zaradi njune »licemerne politike Slovenija ni mogla pokazati svojega humanega obraza, temveč je izpadla kot črna ovca te krize in jo zdaj vsi gledajo kot Orbanovo Madžarsko«. Srbski minister za delo in socialo Aleksandar Vulin je Slovencem in Hrvatom sporočil, da »Srbija ne bo plačevala zapitka zaradi nesposobnosti drugih«: »Če Hrvaška ni sposobna sama rešiti problema, ji bo Srbija poslala pomoč in ljudi, ki so v zadnjih mesecih brez enega samega incidenta rešili dvajsetkrat večji problem.«
Hrvaški premier Milanović mu je na kratko odrezal, da »orel ne lovi muh, Hrvaška pa je orel«. Srbski zunanji minister Ivica Dačić ga je opomnil, da bi bilo »namesto težkih besed bolje, da poskrbi za hrvaške protikrizne ukrepe, ki so odpovedali po enem samem dnevu«: »Milanoviću bi odgovoril s citatom iz Balkanskega vohuna: 'Orel padel'. Naj gleda, da ne bo 'Orel padel'.«
Predsednik hrvaške vlade je nato zaprl meje s Srbijo: »Srbije nočem obtoževati, lahko pa ji priporočim, naj zniža ton, ali kot pravi star vic: Ne me farbat, bratec!« Srbski minister Dačić je odgovoril, da »če Hrvaška želi konflikte, ni problema«: »Če kdo misli, da Srbija ne bo sprejela protiukrepov, naj ne drega!« Milanović je nato spomnil Dačića, da bi »Srbija z ukrepi proti Hrvaški praktično uvedla ukrepe proti Evropski uniji, kar je smešno«. Srbski premier Aleksandar Vučić je Milanoviću zagrozil z ultimatom in pojasnil, da »Srbiji to, kar je storila Hrvaška, ni niti malo smešno«: »Zame je to resno vprašanje.« Milanović pa je »razgrajače, ki bi radi profitirali z nacionalizmom, ksenofobijo in zidovi« opozoril, da »Hrvaška ne bo pustila, da ribarijo v kalnem in ji prodajajo finte«: »Nam je na prvem mestu hrvaški interes.«
Srbski premier je nato odgovoril, da gre za »trgovinsko vojno in gospodarsko agresijo«, zaprl srbsko mejo in prepovedal uvoz iz Hrvaške. Hrvaški premier je opozoril Srbijo, da »žaga vejo, na kateri sedi, ker ta poteza najbolj škodi Srbiji«: »Srbija se ne bo norčevala iz nas!« Srbski premier mu je zabrusil, da »na gospodarske ukrepe lahko odgovoriš z gospodarskimi ukrepi, na norost pa ne moreš nikakor odgovoriti«. Nakar se od razgrajanja, psovk in razbijanja kozarcev ni nič več slišalo.
Opazili ste, da v tej živahni razpravi in kratki kroniki drugega razpada Jugoslavije ni niti enkrat omenjen vzrok niti razlog krize. Desettisoče nesrečnikov iz Sirije, Afganistana, Iraka in drugih azijskih dežel bogu za hrbtom je za Hrvate, Srbe in Slovence samo menjalno sredstvo za njihove medsebojne spore: zaradi ničesar drugega niso prehodili tisoče kilometrov, zaradi ničesar drugega niso bežali pred bombami in noži, preplavali Sredozemlja in se prebijali čez Turčijo in Grčijo, zaradi ničesar drugega pravzaprav ne obstajajo kot zgolj zato, da bi Hrvati, Srbi in Slovenci imeli nov razlog za gostilniški pretep.
Vse, kar se v svetu dogaja, se dogaja le zaradi Hrvatov, Srbov in Slovencev, ves svet se vrti okoli njih in nikoli se nikjer ni niti se ne bo zgodilo, da bi šlo mimo nekdanjih bratov: na tisoče beguncev ni na koncu svojih moči zaradi trdoglavih Hrvatov, Srbov in Slovencev, ampak je zaradi tisočev beguncev z drugega konca sveta Slovenija »črna ovca« in ksenofobna »Orbanova Madžarska«, Srbija drobna »muha« in »nacionalistični razgrajač«, Hrvaška pa »nesposobna«, »blesava«, »nora« in »gospodarski agresor«.
Milijoni Američanov plačujejo vojske, da se po Aziji in Afriki vojskujejo med sabo, milijone ljudi tam strelja drug na drugega in umira, milijoni brezglavo bežijo z edinim ciljem prebiti se do Nemčije ali Skandinavije, drugi jim bodo sledili v Evropo, takoj ko bodo lahko, milijoni Evropejcev so se znašli na velikem zgodovinskem razpotju, milijoni Nemcev in Skandinavcev iščejo način, kako milijone beguncev iz Azije in Afrike sprejeti in integrirati v družbo – edine žrtve te biblijske kataklizme pa so na koncu ubogi Hrvati, Srbi in Slovenci.
Begunci, jasno, v vsej zgodbi niso pomembni – danes oni, jutri kaka pandemija ali jedrska vojna – pomembni so samo Hrvati, Srbi in Slovenci, njihove slavne države, stoletne meje in zgodovinska slava. Če bi se Kitajska in Japonska zapletli v vojno, če bi propadle ZDA, če bi v Rusiji izbruhnila revolucija, če bi velikanske meteorit zadel Ognjeno zemljo in cunami razdejal obale Afrike, če bi popokale tektonske plošče in bi se Himalaja zrušila na Indijo, vedno na koncu nasrkajo legendarni Hrvati, Srbi in Slovenci. Na vsej zemeljski obli ni manjših, a pomembnejših narodov. Ko se bosta ledena oklepa na tečajih stalila, se svet ne bo vznemirjal: to bo samo zato, da bi se imeli Hrvati, Srbi in Slovenci o čem prepirati in za kaj vojskovati.
