Projekt bivalne kmetije je sicer del regionalnega razvojnega programa Zasavja do leta 2020, saj je zastavljen tako, da bi lahko za njegovo delovanje črpali evropska sredstva. Približno petino celotne vrednosti projekta, ocenjenega na 450.000 evrov, pa morajo zagotoviti sami, pravi Režunova: »Zagotoviti moramo vsaj zemljišče starega kmečkega objekta ali doma katerega od uporabnikov oziroma njegove družine, ki bi ga lahko odkupili.«
Kmetija za varovance, brezposelne, invalide, otroke...
Trenutno se ukvarjajo predvsem z iskanjem primerne posesti, na kateri bi želeli bivati uporabniki. Ideja je namreč, da bi varstveno-delovni center odkupil kmetijo katerega od varovancev, ta pa bi po njeni obnovi dobil še okoli pet sostanovalcev in stalnega oskrbovalca, pojasnjuje sogovornica. Ob tem bi uredili še začasne prostore, v katerih bi denimo lahko gostili uporabnike, ki bi želeli priti na podeželje za krajši čas, na počitnice ali pa krajši dopust. »Kmetija je zamišljena kot hiša na podeželju, kjer bi bilo dovolj prostora za nogometno igrišče, prostor za piknik, šotorišče in podobne aktivnosti, saj so si na kmetiji zamislili tudi integrativne počitnice za vrtčevske in šolske otroke, ki bi se med počitnicami lahko spoznavali z drugačnimi ljudmi,« pravi Režunova.
A pri vsem skupaj želijo temeljiti na željah uporabnikov, da se ti ne bi počutili prisiljene v določeno aktivnost ali način bivanja, še poudarja. Prav tako bodo stanovalci na kmetiji lahko izbirali med kmetovanjem ali nadaljnjim obiskovanjem programa varstveno-delovnega centra, poudarja sogovornica. »Bolj pomembno je, da so vključeni. Ne le v naše aktivnosti, ampak tudi v družbo, zato iščemo lokacijo v bližini mesta, do kamor je organiziran javni avtobusni prevoz, da bi bili stanovalci lahko čim bolj samostojni.«
Od institucionalnega varstva do skupnostne oskrbe
Režunova je prepričana, da bi bivalna kmetija varovancem pomenila veliko dodano vrednost, saj imajo zdaj bivalno in stanovanjsko enoto urejeno samo v mestu, okoli 20 do 30 odstotkov od skupaj 120 uporabnikov pa prihaja s podeželja. Ne nujno s kmetije, a so vseeno vajeni opravljati določena vrtičkarska dela, zato bi se v domačem okolju zagotovo počutili bolje kot v mestu. Pridobili pa bi tudi uporabniki, ki sicer živijo v mestu, dodaja Režunova, saj bi tudi oni lahko hodili na podeželje vrtnarit ali pa se vsaj med poletjem umaknili v hladnejše okolje, dodaja.
Tako zasnovane kmetije sicer pri nas še ni mogoče videti, Zagorjani so si podobno ogledali v Avstriji, vendar imajo tam organiziran samo dnevni program na kmetiji, bivajo pa uporabniki drugje. A Zasavci so prepričani, da bi tovrsten pilotni projekt v praksi dobro zaživel, z njim pa bi sledili tudi evropskim smernicam, ki poudarjajo pomen prehoda institucionalnega varstva na skupnostne oblike oskrbe. »Na tem področju želimo ponuditi še več, a ne z zidanjem novih bivalnih enot, temveč s prilagoditvijo obstoječih kmetij ali hiš uporabnikov, ki ostanejo sami,« je poudarila Režunova, ki se zaveda, da Slovenci takšnega načina sobivanja še nismo ponotranjili, vendar je pričakovati, da se bo trend, ki se marsikje v tujini že dobro obnese, kmalu začel razvijati tudi pri nas.
