Govorim seveda o bosanskih prebežnikih pred dvajsetimi leti, o njihovi grozljivi usodi, in o Sloveniji, ozkosrčni, birokratski, oholi mačehi, ki je na tisoče ljudi postavila v kot, jih z absurdnimi ukrepi naredila za neopravilne, jih silila v drugorazrednost, odvisnost in sivo cono. Mnogi se natančno spominjamo fašistoidne dikcije upravnikov zbirnih centrov, uradnikov in zakonodajalcev, vseh tistih malih despotov, ki so dobili življenjsko priložnost, da dlakocepsko odločajo o dozah domnevno naše dobrodušnosti, a je šlo zgolj za njihovo osebno frustrirano pičlost duha in srca.
Kajti »mi«, običajni prebivalci države, smo te ljudi poznali in spoznali, z njimi smo govorili, delili njihove muke, skozi njihove zgodbe smo uvideli možnost, da bi ob malo drugačnih kartah tudi mi lahko enako uborno bežali v Avstrijo. Skozi njihovo agonijo smo podoživeli in razumeli kot svet staro usodo selivcev, ki so bežali zdaj pred mečem, zdaj pred ognjem, lakoto ali tirani. Spomnili so nas usode naših staršev, ki so bili mnogi med drugo svetovno vojno nekomu (ne)ljubi prišleki, spomnili smo se starih staršev, ki so šli po prvi vojni v pomanjkanju v svet, spomnili smo se dolge zgodovine pregonov in premikov celih ljudstev in spomnili smo se strašne Ruande, ki se je dogajala točno v istem trenutku kot Bosna.
Imamo torej že eno veliko izkušnjo, ki nas je naučila: zgodovinskih in sedanjih tokov življenja si nihče ne izbira in nihče ne more vedeti, kateri visoki zid in katera klavska bodeča žica je namenjena nam. Kaj torej tak zid prinaša? Naj si želimo ostati tu notri, sami in varni in polnih trebuhov? Je to rešitev »naših problemov«? Zame je najstrašnejša misel v teh časih natančno to: uspe nam ostati nedostopna trdnjava (s podzemnim koridorjem, po katerem se gnete kolona nesrečnikov), uspe nam ostati nedotaknjena, samozadostna in samozadovoljna oazica sredi ponorelega sveta, sredi rek trpečih ljudi, ki se nas ne tičejo. Sami sebe zapremo v »varnost« in postanemo dosmrtni ujetniki lastnega samouničevalnega egoizma. Naredimo skupinski duhovni samomor, a rešimo proračunske postavke, kajne, gospod Mramor, in zadovoljno gledamo z obzidja, kako gre mimo bolečina sveta.
In točno to po dvajsetih letih spet delajo naši politiki. Ubrali so, navkljub kratkotrajnemu leporečju za telebane, brutalne metode poniževanja, finančnega izčrpavanja, mučenja izmučenih ljudi. Drznejo si govoriti o tem, da smo humana družba, ljudi pa kot nacisti zapirajo v vlake, s pomočjo abotno dlakocepskega branja zakonov selekcionirajo na tiste, ki gredo v peč, in one, ki gredo v barake, z našim denarjem ustvarjajo nelegalne zapore in z našim denarjem, ki bi ga morali nameniti nesrečnikom, uporabljajo represivne sile zoper našo voljo proti ljudem, ki jih naplavljajo posledice tudi njihovih ravnanj.
Je treba za arhiv ponovno navesti, kdo je soodgovoren za iraške žrtve, gospod Rupel et consortes? Je treba našteti, kdo zadnje leto poseda na bruseljskih mašah o zategovanju pasov, uničevanju šibkih ekonomij in »begunski nevarnosti«, gospodje Cerar, Mramor, Erjavec? Je treba našteti bruseljske odločevalce, ki dolga leta niso videli na tisoče čolnov, niso videli italijanske in grške obale, polne izčrpanih revežev (so pa za sekundo ganjeno pojokali nad utopljenim otročkom, ker ga je pač dovolj slikovito ujela kamera), ki so sicer tisočim uradnikov naročali humane akcijske načrte za primer…? A zdaj, ko je »primer« tu, vidimo, kako vlada enostavno uporablja dobro staro brutalno metodo izgonov, zlorabe zakona o tujcih, sklicevanja na neživljenjsko dublinsko in schengensko logiko in ponovnega zapiranja meja, ves splošno znan arzenal državnega nasilja nad nedržavljani. Ki v bistvu ni nič drugega kot to, kar najbolj ranljivim državljanom počnejo že vsa leta.
Živimo na neki način pomemben trenutek resnice: Cerar je dejansko Janša v pomaziljeni obliki in Györkös-Žnidarjeva je Bavčar v ženski obliki, mi pa smo leta 1992 in bi nas ravnokar radi izbrisali. Prerezali bi nam osebne izkaznice in nas zaradi naših zahtev po humanosti razglasili za tujce. Čaka nas izgon iz človečnosti, čaka nas dezinfekcija, ki nam bo pobila pomisleke, ki bo v nas zatrla temeljno čustvo naklonjenosti do trpečih in nam v glavo vgradila računovodski čip. Skrajni čas je za novo vstajo, ki bo zaustavila uničevalnost te nove cerarjanske »etike«.
