Triinštiridesetletna prostovoljka iz Avstrije Ena Halva, ki je minuli konec tedna z desetinami prostovoljcev iz vse Evrope preživela na Obrežju, je bila v svojem življenju že na obeh straneh. Bila je begunka in bila je prostovoljka. Begunka ni več, prostovoljka pač vedno bolj. Dogodki na Obrežju so jo hipoma vrnili dvajset let nazaj, v Bosno. »To je trajalo kakšnih petnajst minut. Potem sem bila hitro spet na realnih tleh.«
Vojna jo je sredi devetdesetih pahnila na pot. Dva meseca pozneje je bilo spopadov konec, a Ena se v Bosno ni več vrnila. Pristala je v avstrijskem Gradcu, se poročila, si ustvarila družino. Zaradi težav s srcem je invalidsko upokojena, a ker ve, kaj pomeni biti begunec, zdaj svoje življenje posveča najprej svojim trem otrokom, nato pa tudi pomoči potrebnim.
»To je zdaj moje življenje. K prostovoljstvu skušam privabiti tudi svojo najstarejšo, devetnajstletno hčer. Tudi zato, da bo videla, da v življenju ni vedno vse lepo.« Po treh dneh na Obrežju je bila utrujena. Spala je po nekaj ur na noč v vozilih, s katerimi je na mejo skupaj s kolegi iz Avstrije pripeljala šotore, hrano, obleko. Ko sva se v nedeljo dopoldne pogovarjali, je bilo za avstrijsko ekipo že mesec dni potovanja od enega do drugega mejnega prehoda, od Srbije do Madžarske, od Slovenije do Hrvaške.
Spomni se na Srebrenico
Ena Halva ni vključena v nobeno organizacijo. Gre dejansko za povsem spontano povezovanje. »Tudi lani, ko so bile poplave na Balkanu, smo se dobro organizirali in šli pomagat. Tja smo vozili humanitarno pomoč. Ljudi so dobesedno vlekli iz vode. To so bili spet neke vrste begunci. A vse to tukaj… Ko vidim tiste ljudi z brezrokavniki z oznako UNHCR, se takoj spomnim Srebrenice. Saj veste, kaj se je tam zgodilo, kajne?« V oči ji stopijo solze, ko začne pripovedovati zgodbe o beguncih, ki jim je bila v zadnjem času priča na Madžarskem, Obrežju in drugod. O otrocih, ki bolj kot karkoli drugega potrebujejo objem in toplo besedo, o bratih, ki so ju policisti nehote ločili, ko sta stopala na avtobus, o moškem, ki mu je pomagala v eni državi in ga na veselje obeh spet srečala v drugi.
»Veste kaj, tudi sama sem se včeraj sesula. Sredi ceste sem jokala. Enostavno je bilo vsega preveč, nisem več zdržala. Potem so me odpeljali stran, da sem se malo umirila,« pravi. »Človek enostavno ne more ostati normalen. In se vprašam, kdo je bolj srečen, oni ali mi? Saj bo vse to nekega dne minilo, a je ob vsem tem treba ostati človek. Včeraj je neki Hrvat šel mimo in se jezil, češ, kaj nam ti ljudje delajo gnečo na meji in da je vse treba poslati nazaj. Avstrijci niso razumeli, kaj govori, mene je bilo pa sram. Ljudje so enostavno izgubili moralo, postali so egoisti. Ne razumejo, da lahko svoj dom izgubijo v trenutku.«
Malo počitka, nato pa naprej
Ena Halva razume, da ni vsakdo sposoben takšne vrste prostovoljstva. So ljudje, ki se tega bojijo. A po drugi strani te prostovoljstvo hitro potegne vase, ko enkrat začneš, pravi. Tako kot njeno prijateljico Silvio Knoll, ki se ji je zadnjih pet let zdelo, da ima težave s svojim življenjem. Ni vedela, kaj z njim početi, »iskala« se je po vsem svetu. Dokler se ni znašla kot prostovoljka med begunci, najprej v begunskem centru v Gradcu, nato tudi na Obrežju. In začutila, da bi lahko prav to bilo njeno življenjsko poslanstvo. Tako kot je začutila tudi Ena Halva, ki se je že vrnila domov. Vsaj za nekaj časa, da pride k sebi. Nato gre skupaj s kolegi prostovoljci naprej, na kakšno drugo točko, kjer jih bodo najbolj potrebovali.
